Norveški očetje premikajo meje enakopravnosti. Med njimi je morda najbolj opazen politik Audun Lysbakken, ki si je lani po rojstvu hčere vzel kar štiri mesece očetovskega dopusta. 16 tednov je tako sam previjal hčer, nakupoval in kuhal, njegova žena pa se je med tem vrnila v službo. “Hotel sem biti s svojo dojenčico in obenem pokazati, da čeprav služba je pomembna, ne opravičuje izogibanja družinskim obveznostim,“ pravi. “Ostati doma pomeni poskrbeti za male in velike stvari. Pomeni vedeti, kdaj je dojenčica jedla, poznati njene navade, pospravljati njena oblačila in biti ob njej, ko se prvič nasmehne.“

Sporno?

Lysbakken še zdaleč ni edini. Nekaj tednov po tem, ko je šel sam na očetovski dopust, je enako naredil tudi minister za sodstvo Knut Storberget, da bi lahko skrbel za svojo dojenčico Ingrid, le da je on vzel en mesec manj. “Pred nekaj leti je bilo to dokaj sporno,“ z nasmehom pove Lysbakken. “Danes je povsem nasprotno. Sedaj je sporno, če ne greš na očetovski dopust. V dveh desetletjih se je miselnost ljudi res spremenila.“

“Norvežani dojemajo, da je običajno, da očetje preživljajo čas s svojimi otroci. Če želimo, da so ženske na delovnem mestu enakopravne, si moramo bolje razdeliti dolžnosti doma,“ poudarja.V tej severnoevropski državi ima mala revolucija z velikimi posledicami tudi svoje ime: pappapermisjon. Po rojstvu vsakega otroka starša dobita dva tedna skupnega dopusta in si nato razdelita 46 tednov polno plačanega starševskega dopusta ali po želji 56 tednov dopusta, ki je plačan 80-odstotno. Norveški dojenčki tako prvo leto svojega življenja preživijo z obema staršema.

Najmanj deset tednov

Moškim je za skrb za otroka namenjena posebna kvota najmanj desetih tednov. Če pappapermisjon ne želijo uveljavljati, ga ne morejo prenesti na mater, kar pomeni, da je celotna družina na izgubi – izgubijo dragocen čas, ki bi ga lahko preživeli skupaj. Vendar pa podatki govorijo sami zase. Od leta 1993, ko so sprejeli zakon o razdelitvi starševskega dopusta, 90 odstotkov očetov vzame vsaj 12 tednov očetovskega dopusta, prej je bilo takšnih le tri odstotke Norvežanov.

Grete Berget je bila ministrica za otroštvo in družino, ko je socialno-demokratska vlada sprejela ta zakon. Spominja se pritoževanja, ki ga je sprožila reforma, oblikovana po vzoru Švedske. “Začrtan smo imeli preprost cilj,“ pravi z nasmehom. “Živeli smo v družbi, kjer je bila razdelitev vlog zelo izrazita: moški so delali in ženske so skrbele za družino. Sedaj ko so ženske vstopile na trg dela, morajo moški prevzeti svoj del družinskih dolžnosti. To je enakopravnost.“

Predaleč?

Ministrski predsednik Jens Stoltenberg namerava se namerava še naprej boriti za zakon, sprejet pred 18 leti. V začetku letošnjega julija so očetovski dopust podaljšali z desetih na 12 tednov, do leta 2012 ga nameravajo še za dva. Levičarji želijo narediti še korak dlje. Želijo, da se starševski dopust razdeli na tretjine – eno tretjino za mater, eno za očeta in eno, za katero se skupaj odločita, kdo jo bo porabil.

“To je malo preveč natančno,“ pravi Lysbakken. “Želimo, da se vsaka družina pogovori in si dopust razdeli, kot jim najbolj ustreza. To je že skoraj povsem spremenilo našo kulturo. Ni nujno, da se dopust razdeli na tri dele, da bi oče preživljal čas s svojimi otroki.“ Zaveda pa se, da le pappapermisjon ni dovolj, da bodo izginile neenakosti med spoloma, saj na Norveškem še vedno obstaja 15-odstotna razlika med zaslužkom žensk in moških. Ob tem so ženske še vedno tiste, ki povečini dobivajo slabše plačane službe za polovični delovni čas.

Tudi drugod?

Vseeno je norveški sistem sprožil majhno revolucijo in postaja vse bolj priljubljen tudi drugod po Evropi. Islandija, Nemčija in nazadnje tudi Portugalska so se odločile del starševskega dopusta nameniti očetom. Njihovem vzoru naj bi kmalu sledila tudi Francija.

Kako pa je z očetovskim dopustom pri nas?