Pač je tako, da se človek pri prvem otroku največ nauči. Nekako logično je, da se s prvim otrokom največ ukvarjamo, mu posvečamo vso svojo pozornost in smo mu na voljo 24 ur na dan. Dokler nam to potem počasi ne popije vse energije in veselja. Na začetku, ko je otrok še majhen in nebogljen, je tako lepo, če ga pred spanjem malo pozibaš v naročju in ga s tem pomiriš in uspavaš. Vendar kaj ko je ta nebogljen dojenček vsak dan večji in težji, uspavanje na tak način pa vedno težje. In kar naenkrat otroku ni nič jasno, zakaj kar naenkrat mami ne dela tega več. In potem sledi neusmiljen jok in izsiljevanje, dokler starši ne popustimo in ne podležemo ponovno ˝malim izsiljevalcem˝, ki nas spretno ovijajo okoli svojih malih prstkov. In ko tako že neštetotič uspavaš otroka, ki je že več kot dovolj star, da bi lahko zaspal sam, si v mislih govoriš, da pri naslednjem bo pa zgodba drugačna.

Pač izkušnje naredijo svoje in pri naslednjem otroku je potem res marsikaj drugače. Ali pa tudi ne. Nekateri se pač iz preteklih izkušenj ne naučijo nič ali pa pozabijo, koliko težav so potem imeli, ko so hoteli vzpostaviti red po svoji in ne otrokovi volji.

Ne vem zakaj, ampak večino težav pri dojenčkih, otrocih se vrti okoli spanja in hranjenja. Saj ne rečem, nekateri otroci so res malo bolj občutljivi, ampak se točno vidi, kdaj imajo zasluge za to starši. Na začetku je logično, da se vsi še malo lovimo in privajamo drug na drugega. Vendar, ko so začetne težave premoščene in vse steče tako kot mora, ne vidim več razloga za kompliciranje. Nekateri starši pač hitreje ˝podležejo˝ kot drugi. In otroci to spretno začnejo izkoriščati že zelo zgodaj. In kje drugje je lažje imeti nadzor nad starši, kot ravno pri spanju in hranjenju.

Če na primer otrok noče jesti, kaj boš? Ga boš prisilil? Mu na silo odprl usta? In ko otrok enkrat začuti nervozo staršev, potem smo pa tam. Takrat točno ve, da ima vse niti v svojih rokah in da bo več kot očitno po njegovem. In ker je nahraniti otroka ena izmed glavnih nalog starševstva, se starši počutimo nesposobne, če tega ne zmoremo. In začne se začaran krog, ki se ne konča. Nekateri gredo celo tako daleč, da v želji, da bi otrok vsaj nekaj malega pojedel, otroku na krožnik servirajo izključno samo tisto hran,o za katero so prepričani, da jo bo sigurno vsaj poskusil. Pa tudi, če je to vsakič že pripravljena kašica, mogoče še kakšna hrenovka kdaj vmes. Če bo na krožniku kaj drugega, pač ne bo jedel, dokler ne dobi kupljene kašice ali hrenovke. V takem primeru in takšnim podobnim pa lahko z gotovostjo trdim, da so za to krivi izključno starši in nihče drug. No, mogoče kdaj vmes tudi kakšna babica ali dedek, večinoma pa res kar starši sami. Pa saj je logično, da bi vsak otrok najraje jedel le tiso hrano, ki jo ima najrajše. Vendar je tukaj naloga staršev, da otroku postavimo meje in mu ne dovolimo izsiljevanja z neješčnostjo in pogojevanjem, kaj bo jedel in česa ne. Saj ne rečem, vsak česa ne mara, vendar neka zdrava raznolikost pa le mora biti. Nikakor ne zagovarjam siljenja s hrano, saj obstaja veliko bolj prijaznih načinov, kako otroku približati raznoliko hrano.

Je pa res, da v takih primerih to od staršev zahteva veliko več energije in vztrajnosti, kot jo včasih premoremo. Vendar se z vztrajnostjo doseže marsikaj. Je pa res, da so otroci, že od malega naprej, pravi mojstri predstav. Vendar je od nas odvisno, kdo bo glavni igralec v tej predstavi.