Vedno znova me fascinira dejstvo, da je tako tanka linija med tem, ko je otrok najbolj luštkano in nebogljeno bitje na svetu, in med tem, ko pokaže vso svojo trmo in jezo ter nestrinjanje s tabo, kateri mu vedno želiš le najboljše. In kdaj je tista prelomnica, ko se zaveš, da tvoj otrok ni vedno luštkano priden in ubogljiv in da ima tudi svojo osebnost, ki jo bo vedno večkrat tudi pokazal in želel izraziti.

Prav spomnim se, ko sem to razdvojenost prvič začutila šele pri drugem otroku. Ker imaš dva, ki ju med seboj primerjaš, čeprav veš, da to ni pametno, pa si vseeno ne moreš pomagati. Ko imaš samo enega otroka, vsaj jaz tega nisem občutila na tak način, kot potem, ko sta bila dva. Ko je eden, se pač razvijaš kot starš, skupaj s svojim otrokom in niti malo nisem opazila, skozi katere vse faze smo šli. Potem pa pride drugi otrok in moraš ta svoj razvoj starševstva razdeliti na dve različni obdobji, kar je včasih težko. In ker je drugi mlajši in logično tudi osebnostni, socialni in psihološki razvoj ni enak stopnji starejšega, se slej ko prej zalotiš pri razmišljanju, kot je recimo: ''Zakaj je starejši tako naporen, med tem ko je mlajši tako priden?'' Ali pa: ''Zakaj starejši vedno nekaj želi in trmari, mlajši pa je popolnoma zadovoljen na tleh na blazini, kjer se zabava sam s svojimi igračami.'' Obenem pa starejšemu delaš krivico, ker pozabljaš, da je bil starejši tudi enkrat majhen in prav enako potrpežljiv in priden, kot je sedaj mlajši. In prav tako pozabiš, da bo tudi mlajši enkrat pokazal svoj jaz in ne bo več tako potrpežljiv in priden.

In ko tako pridejo na vrsto kakšna grozna obdobja trme ali pa kakšno drugo obdobje, v katerem kot starš ne veš čisto dobro, kaj je prav in kaj ne, si včasih res misliš, da bi tudi za starševstvo morala obstajati navodila oziroma izobraževanje. Konec koncev je biti starš najbolj odgovorna naloga, kar jih obstaja v življenju, za katero se očitno predvideva, da smo vsi starši naravni talenti. Hvala bogu smo na svet res prišli kar dobro opremljeni z občutkom, za kaj je prav in kaj ne, ter nas večinoma občutki usmerjajo in vodijo skozi življenje in prav tako tudi skozi starševstvo. Vseeno pa včasih dobiš tudi občutek, če nemara ne bi bilo res veliko lažje, če bi tudi za vzgojo otrok obstajala obsežna navodila, ki bi prišla že kar v kompletu skupaj z dojenčkom.

Ko tako spotoma minevajo leta in so otroci vse starejši, mislim, da si na koncu najbolj zadovoljen, če vidiš, da si dobro vzgojil otroke, jim dal primerne vrednote in se trudil, da v svojih prepričanjih ne bi preveč zgrešil. In kar je pri vsem skupaj zelo zanimivo: ves čas smo prepričani, da mi vzgajamo svoje otroke, nikoli pa ne pomislimo, ali pa res zelo redko, da tudi otroci vzgajajo nas. Zaradi njih ogromno pridobimo in zrastemo kot osebe. Seveda so tudi težki in naporni trenutki, vendar ko pogledamo vse skupaj, smo lahko veseli in zadovoljni, če v sebi čutimo, da smo na pravi poti tako z vzgojo svojih otrok kot posledično nas samih.