Britanko Terri Wood je po ločitvi staršev vzgajal oče. Pri 15 letih, ko je še živela doma, je spoznala pet let starejšega Simona in zanosila le mesec po tem, ko sta se začela videvati. "Simon je bil moj prvi pravi fant in vanj sem se zaljubila že po nekaj dneh. Bila sem neumna, saj nisva uporabljala zaščite," se spominja zdaj 26-letna Terri. Zaskrbljena prijateljica je na to opozorila Terrijino mačeho, ki je najstnico prepričala, da je opravila nosečniški test.

Zapleti in težave

"Bila sem prepričana, da nisem [noseča], vendar je bil test pozitiven. Oče in mačeha sta bila zgrožena, enako tudi moja mama. Vedela sem, da bi mi dovolili splaviti, vendar sem bila proti temu. Sploh nisem mogla pomisliti na to, da bi ubila svojega dojenčka!" Poklicala je Simona in mu povedala, da je noseča in takoj jo je povabil k sebi. Ko je prišla tja, ga ni bilo doma in tudi na njene telefonske klice ni več odgovarjal. Njegovo ravnanje je Terri zelo prizadelo, saj je bila prepričana, da jo ljubi, vendar so jo čakale že drugačne težave.

Pripravljati se je morala začeti na življenje matere samohranilke, obenem pa ji je bilo na začetku nosečnosti večino časa slabo. "Šele ko sem začutila zarodkove gibe, sem vedela, da je bila slabost tega vredna." Težko se je tudi poslovila od svojih prijateljev, vendar je bilo to nujno, saj sta jo starša izpisala iz običajne šole in jo vpisala v središče za mlade bodoče mamice, kjer se je učila, kako skrbeti za otroka. Kljub temu da so jo tam obkrožale najstnice v podobnem položaju in s podobnimi izkušnjami, se je brez svojih prijateljev počutila neverjetno osamljeno.

Preobrat

Nicholasa je po 15 ur trajajočem porodu povila šest dni po predvidenem datumu poroda junija 2001. "Imel je najlepše modre oči, oboževala sem ga," se spominja s ponosom. Sprva se je v svoji novi vlogi dobro odrezala in počutila – dojenčka je dojila ter uživala, ko ga je kopala in "crkljala". Meseci neprespanih noči pa so kmalu zahtevali svoj davek. "Zdelo se mi je, da ves čas joka. Bila sva v začaranem krogu previjanja in hranjenja. Nicholasu so začeli izraščati zobki in vedela sem, da je to le obdobje, vendar sem imela občutek, da se nikoli ne bo končalo."

Terri tudi ni imela nikogar, ki bi ga lahko prosila za pomoč. "Položaj doma je bil zapleten – oče in mačeha sta se razšla, mama je živela drugje. Oče je bil ves dan v službi, jaz pa sama doma." To je trajalo dva meseca, dokler neke noči Terri niso zbudili dojenčkovi kriki. Izmučena je zagrabila tisto, za kar je mislila, da je steklenica mleka, in šele takrat ugotovila, da v roki drži olje za dojenčka. "Na srečo sem se zavedla pravočasno, vendar sem šele takrat spoznala, kako zelo sem raztresena."

Klic na pomoč

Po nočnem dogodku se je le pogovorila s staršema in strinjali so se, da za pomoč zaprosi socialno službo. Nicholas je bil takrat star pet mesecev in socialna delavka je mladi mamici dejala, da lahko konec tedna preživi v rejniškem domu – Terri je privolila v to, vendar to še danes obžaluje. Ko je prišla ponj, so ji namreč rekli, da sina ne sme odpeljati. "Postalo mi je slabo. Rekli so mi, da morajo zadevo bolje raziskati, preveriti, ali sploh lahko shajam." Po napornih treh mesecih je izvedela, da bo za Nicholasa bolje, če mu najdejo drugo družino. "Oblile so me solze, še posebej, ko so rekli, da sem se mu odpovedala prostovoljno. Nisem razumela, da tisti konec tedna pomeni, da je Nicholas pristal v rejniškem sistemu."

Nicholas je ostal v sistemu naslednjih šest mesecev, ko so mu iskali primerna posvojitelja. Terri ga je pod nadzorom sicer lahko obiskovala, vendar včasih le eno uro tedensko. Za Nicholasa ni mogla skrbeti niti njena mačeha, ki je sama imela tri otroke, niti njen oče, ki je bil vedno zaposlen. "Preprosto nisem mogla razumeti, zakaj ga ne morem dobiti nazaj. Nikoli mu nisem škodovala in tako zelo sem ga imela rada." Zadnjič ga je videla septembra 2002, ko mu je bilo 15 mesecev. "Jokal je in se oklepal mojih nog. Poljubila sem ga in mu rekla, da ga bo mamica vedno imela rada. Nato sem v solzah pobegnila skozi vrata. Ko sem prišla domov, me je vse boleče opominjalo nanj. Svoj obraz sem zakopala v enega njegovih majcenih bodijev, ki je še vedno dišal po njem. Še dolgo sem hranila vsa njegova oblačila."

Novi začetki …

Terri je sčasoma poskusila nadaljevati svoje življenje. Pri 20 je spoznala Američana Tonyja, poletela v Washington, in ker sta se tako dobro ujela, sta se po šestih mesecih skupnega življenja med njeno nosečnostjo vrnila v Veliko Britanijo. "Začela sem razmišljati o tem, da je bil Nicholas posvojen na silo. Bila sem tako mlada in naivna. Socialnim delavcem sem zaupala, da delajo, kar je prav, in ker nisem imela česa skrivati, sem verjela, da se bo vse lepo izšlo." Trdi, da nikoli ni privolila v posvojitev ali podpisala posvojitvenih papirjev, in je zdaj zahtevala vpogled v zapisnike o sinovi posvojitvi.

Vmes se je razšla tudi s Tonyjem, vendar kmalu spoznala novega partnerja. Ko je bilo njenemu sinu Josephu dve leti, je spoznala Briana, s katerim danes živi v Sleafordu v Lincolnshiru. Tudi njemu je rodila sina, zdaj 21 mesecev starega Jacoba. Čeprav s prvorojencem nima pristnih stikov, na srečo še vedno ve, kaj se z njim dogaja.

Dobra starša

Nicholasova posvojitelja ji dvakrat letno pošljeta poročilo o njenem sinu, ki bo letos dopolnil 11 let. Terri jima vedno odpiše in pravi, da je videti vesel deček, ki je lahko srečen, da ima tako čudovita starša. "Vseeno se počutim krivo in si belim glavo s tem, zakaj se nisem zavedala, kaj se dogaja. Mučno je gledati njegove fotografije, ko z njim ne morem govoriti. Ne mine niti dan, da ne bi pomislila nanj. Vem, da ima mamico in očka, vendar si tudi sama želim biti njegova mama. Če me ne bi hotel več videti, bi mi to strlo srce."

Ali ga bo še kdaj videla, je odvisno od njega. Pri 18 letih bo Nicholas, če bo to želel, z mamo lahko navezal stik. "Najbolj se bojim, da bo mislil, da ga nisem hotela. Živim za dan, ko bo dopolnil 18 let – in molim, da potrka na moja vrata …"

Svet materinstva pa je premlada izkusila še ena deklica. Njena zgodba se je odvila povsem drugače ...