Ko so otroci majhni, ni nobenih težav. Otroka zvečer odneseš spat in je mir vsaj nekaj ur. Dovolj, da si vzameš čas za partnerja in zase. A otroci rasejo in z leti se veča tudi njihova radovednost. Takoj, ko shodijo, začnejo slediti svoji mami. Vsaj naš je bil tak in je še vedno.
»Mami, kaj delaš? Mami, kam greš,« se je oglasil takoj, ko sem zapustila dnevni prostor.

Danes, ko je star devet let, pa je njegova radovednost na višku. In zdaj, ko so še počitnice, ta 'radovednost mala' noče zaspati pred deseto uro zvečer! Priznam, največkrat me zmanjka pred njim. Prav tako tudi moža. Oba utrujeno zaspiva na kavču pred televizijo, medtem ko se najin sinko še vedno popolnoma buden želi pogovarjati z nama.
Temu primerno seveda trpi tudi najino spolno življenje.
Zadnjič sva se zaklenila v kopalnico. Pa nama ni uspelo niti dobro sleči hlač, že sva zaslišala: »Očka, mami, kaj pa delata?«
"Umivava se, kar pojdi v dnevno sobo," ga je želel odpraviti mož.
  "A kar oba skupaj," se ni dal mali.
»Ne, mami si čisti zobe, jaz pa noge,« je povedal mož in že s težavo zadrževal smeh.
"Jaz bi pa umival roke," je odgovoril sin.
Pričela sva se krohotati, oblekla nazaj hlače in odklenila vrata.
Sinko je radovedno pokukal v kopalnico, midva pa sva spet ostala na 'suhem'.
"Tako ne gre več naprej! Hočem seksati," je nekoč odločno povedal mož. In očitno je mislil skrajno resno, saj je svojo odločitev kmalu uresničil.

Tiho sva hodila po koruznem polju, jaz prva, mož za mano. Nenadoma me je zagrabil za zadnjo plat. Odskočila sem.

"Kaj pa počneš?"

"Kaj le," je odvrnil in me zagrabil.

Ha, koruza, noč, tišina. Nihče naju ne bo motil! Pa dajva! Noro, res noro je bilo, vse dokler nisem pogledala kvišku in nad nama zagledala senco. Zakričala sem, mož je padel iz mene.

"A, vidva sta, sem bil prepričan, da je spet jazbec. Zadnjič sem ga dvakrat spodil. Zdaj pa vsako noč malo dežuram," nama je razlagal kmet.

Najbrž ni potrebno razlagati, da sva bila rdeča kot kuhana raka. Neguibno sva ležala na tleh in strmela v kmeta. Še dobro, da je bila tema.

A kmet se ni dal takoj odgnati. Očitno je bil vajen vročih parov v svoji koruzi. Povedal nama je še, da je to leto pridelek nekoliko slabši in da se sprašuje, če bo naslednje leto sploh sadil koruzo.

Verjemite, popolnoma vseeno mi je, če jo bo ali ne. Ker mene tista koruza ne vidi več.

"No, ne bom vaju več motil," je končno dejal in se obrnil. Naredil nekaj korakov, nato pa rekel mojemu možu: "Slavko, bi ti prišel v sredo pomagat? Prekrivali bomo štalo."

"Da, da, bom, bom," je kimal in si vlekel hlače nazaj na zadnjo plat.

Končno sva ostala sama. A nisva nadaljevala. Oblekla sva se in tiho odšla domov. Šele ko sva varno zakllenila vrata, sva se začela krohotati.

Naslednjega jutra je bil najin sinko zamišljen. Tiho je jedel zajtrk.
»Kaj si tako tih danes,« sem ga vprašala.
»Premišljujem. Hm. Mami, zakaj sem jaz edinec? Želim si bratca!«

Le kako, dete moje, le kako naj ti željo izpolniva?!