Jutro. Budilka številka ena. Pride povedat, da gre gledat risanke, da naj še malo spim. Seveda sem zbujena takoj, ko slišim male korake proti spalnici. Odkar imam otroke, spim kot zajec. Eno oko vedno odprto … No, čez pet desetink sekunde budilka številka dve. Smeh in čebljanje. Sama sebi zadosti … prvih pet minut. Potem se zave, da sama sebi mleka ne more narediti … No ja, vstanem, sprehodim se do posteljice in pričaka me širok nasmeh in migajoče nogice, ki s sebe odstranjujejo odejico. V sekundi je pri meni tudi budilka številka ena in obe budilki se uglasita in dan se začne.
Zajtrk, posoda, nekje vmes zajec, pa oblačenje, pa spet zajec, ki se mota pod nogami .. pa oblačenje, tokrat mene. Nase navlečem, pozor, športen modrček. Seveda nima veze s športom. Pač pa z udobnostjo. Oblika prsi je … hm najbolj podobna palačinkam. A koga to briga. Važno, da med neskončnim sklanjanjem kaj ne uide. Seksi videz je daleč zadaj.
In potem sesanje. Ja tudi jaz imam ''robota''. Mislim dobesedno. Robot sem jaz. Vedno in povsod. Po vogalih, v predalih, ravne in krive površine. Tramovi strehe. Ko pridejo k meni, vedno rečejo, kako je čisto. In da ni videti, da sploh imam otroke. A res, ali kaj? No, sedaj veste. Ni da ni. Jaz sem robot.
Frizura? Kaj je to? S prsti grem skozi lase. Dobro bo. Otroci so polni brezpogojne ljubezni. Ni jim važno, ali ima mami kodre, urejene šiške ali pa sračje gnezdo. Nekoč bodo v njem našli kakšno figurico iz čokoladnega jajčka in mi bodo tako hvaležni.
Hm, obleka je pa sploh zgodba zase. Po zgornjem delu so vidni madeži mleka, ki so posledica podiranja kupčka. In potem je budilka številka dve mokra in jo hitim preoblačit in potem pozabim nase, nekaj že pride vmes. In potem se to krasno strdi. Ja, vzorec je vsekakor unikaten.
Ampak otroci so zdravi. In to je najbolj važno, kajne? To, da je nosečnost terjala moje zobe, niti ni tako važno. Da mi manjka četica belih biserčkov, ki bi moj nasmeh naredila popoln, sploh nikogar ne gane. No ja, otroci so zdravi. Izgovor za vse. Ampak je konec koncev res to najbolj važno.
Vroča mama …
In bingo. Pride dan, ko imam izhod. Pa sliši se huje, kot je sicer. Pač mama je na porodniški in od nje se nekako pričakuje, da je doma. Ampak pozor. Pride ''fešta''. Že en mesec vem, kaj bom oblekla. Kako se bom našminkala. In pozor - obula petke. Dobro, niso ne vem kako visoke, a so petke. In potem ves večer padajo komplimenti. Kako sem lepa, pa vedno mlajša in krasna in oh in sploh mi ego uhaja izpod nadzora … pod vsemi madeži, neurejeno frizuro, mogoče nekoliko neurejenimi obrvmi in vrečastimi cunjami se še vedno skriva vroča mama!
