Ponovno obiskovanje vrtca še niti ni tako problematično za nas starše. Otroka zjutraj oddaš vzgojiteljici in ga po popoldanskem počitku prideš iskat. Nobenih domačih nalog, drugih obveznosti z govornimi nastopi, bralno značko in podobnim. Mogoče edino kakšna popoldanska aktivnost še in to je to. Pa še to le prva in zadnja dva meseca vrtca, ker vmes so pa obvezna vrtčevska prebolevanja bolezni in razne popoldanske aktivnosti tako ali tako odpadejo, saj otrok z vročino vendar ne more na plesne ali pa na atletiko. Kljub temu da se bo mogoče slišalo grozno, ampak včasih mi kar odleže, da ju ni treba razvažati naokoli. No, kljub vsemu, če potegnemo črto, na koncu ni nič manj prevažanja, saj je običajno treba potem iti k zdravniku, pa nastopi še težava s službo. Še dobro, da imamo babice, ki brez težav peljejo tudi k zdravniku in popazijo na bolne vnučke, ko je to potrebno. Hm, včasih se res sprašujem, koliko bi sploh bila v službi, če ne bi babici popazili na njiju, ko je to potrebno. In v zimskem obdobju je to kar velikokrat potrebno. Kljub temu da gre Pia letos že v tretji razred, res ne vem, kdaj se bo to končalo. Za Tima še nekako razumem, da še ni vsega dal skozi, saj je še vedno v vrtcu, pa tudi, če je bolan, v vrtcu ne zamudi ničesar zelo pomembnega. No, mogoče edino kakšno lutkovno predstavo ali kaj podobnega, zaradi česar pa ne bo konec sveta.

Druga pesem je s šolo. Ker manjka en teden ali pa dva, je potem cel kup prepisovanja in zamujene snovi, ki jo je potem treba nadoknaditi. Vsako leto poslušam, kako mi vsi govorijo, tudi pri zdravniku, saj naslednje leto bo pa bolje, bo že toliko starejša. Pa res ne vem, kdaj bo bolje, kdaj bo res toliko starejša, da se bo to končalo. Če bo šlo tako naprej, bom očitno morala pisati opravičilo zaradi vnetih ušes ali angine še za zagovor diplomske naloge. Močno upam, da ne. In poleg vseh sitnosti z boleznimi, se mi zdi šola precej naporna tudi za starše. Pa nisem take vrste mama, ki bi sedela zraven svojih otrok in z njimi delala domače naloge, brala knjige, delala govorne nastope in podobno. Še vedno se mi zdi, da je to naloga otroka, naloga starša pa le, da na koncu vse skupaj preveri, če je v redu. Ampak, kljub temu imaš ves čas v glavi vse, kar se dogaja v šoli. Misliti je treba na vse, kdaj so preverjanja znanja, kdaj so ocenjevanja, kako napreduje bralna značka, kdaj ima govorni nastop, ali je vrnila knjige nazaj v knjižnico, kdaj je športni dan, ekskurzija in podobno, da ne naštevam v nedogled. Kljub temu da me sama obvesti o vsem dogajanju, je potem vseeno to treba spremljati.

Ampak tako pač je, vsi smo na istem. Najtežji je začetek, potem ko pa mine september, je pa vse skupaj malo lažje, postane rutina. Pa saj ima tudi šolsko leto en svoj čar in mine včasih še prehitro. Do septembra pa uživajmo še v počitnicah.