Vesna je imela težko otroštvo, nikoli ni občutila starševske ljubezni, zato je prepričana, da je ne bi znala nikomur nuditi. Odločila se je, da ne bo imela otrok. Takole pripoveduje svojo zgodbo.

Še sama ne vem, kdaj natančno sem se odločila, da ne bom imela otrok. Zelo mlada sem ostala brez staršev. Oba sta bila alkoholika. Pri 15 letih mi je umrla mama, leto kasneje pa še oče. Ker sem bila mladoletna, so me dodelili v rejniško družino v isti vasi, kjer smo živeli mi. Sestra je bila toliko starejša, da se je odselila v oddaljen kraj in me je obiskala le nekajkrat na leto. V rejniški družini sem bila zelo nesrečna. Mož rejnice me je poskusil nekajkrat spolno nadlegovati, a sem se glasno uprla. Vedela sem, da bom po treh letih "svobodna".

Ko sem postala polnoletna, sem dobila nazaj razpadajočo domačijo. Pridno sem se učila in dolga tri leta čakala na dan, ko bom lahko odšla domov. Končno sem dočakala, da sem lahko za vedno zapustila tiste ljudi.

Čeprav je bila domača hiša stara, brez stranišča in tople vode, je bila vseeno moja. Zaposlila sem se v bližnji tovarni in skrbela zase. Ker nikoli nisem občutila prave ljubezni ne od staršev ne koga drugega, nisem poznala tega čustva. Nikoli me ni nihče objel, mi rekel lepe besede, zato sem se zaljubila v prvega starejšega moškega, ki me je le lepo pogledal.

Bil je poročen in imel je družino, jaz pa sem bila mlada ljubica. Kadar je "imel čas", sem lahko dobila ljubezen. Zveza je trajala nekaj let, ko sem nekega dne izvedela, da ima poleg mene še eno ljubico. Bila sem tako razočarana, da bi najraje umrla. Nikogar ni bilo, ki bi me tolažil in mi pomagal.

Skozi leta sem imela le kratke partnerske zveze, nikomur nisem več zaupala, preveč sem bila ranjena, a še vedno naivna. Posvečala sem se službi, ki je bila čisto povprečna. Počasi sem popravljala razpadajočo hišo in urejala svoj vrtiček. Zelo sem se zbližala z družino, v kateri so imeli ravno takrat hudo smolo. Gospo, ki sem jo imela in jo imam še danes za svojo mamo, je zadela možganska kap, njena hčerka je bila takrat stara le 10 let. Medtem ko se je gospa skoraj več kot leto dni zdravila v bolnišnici, sem skrbela za punčko in hišo. To mi je takrat dalo moč, da sem nekako preživela. Nikoli, res nikoli nisem razmišljala, da bi imela tudi sama otroka. Prepričana sem bila, da ga ne morem imeti, ker ga ne bi znala imeti rada. Nihče me ni naučil, kaj pomeni  imeti rad, kako naj bi potem jaz imela koga rada? Leta so kar bežala in tako zelo sem se navadila, da živim sama, brez obveznosti, razen službe, da se mi je že misel na družino zdela smešna.

Proti koncu tridesetih sem spoznala sedanjega partnerja. Tudi on je bil zelo razočaran v življenju in ljubezni. Bil je brez otrok in tudi brez želje po njih. Nikoli se nisva pogovarjala o otrocih, kot nekakšen tihi dogovor je veljalo, da jih ne bo. Včasih, ko sem bila kje na obisku, kjer je bilo veliko otrok, sem se zalotila, da mi njihovo kričanje, brisanje noskov in cepetanje močno presedajo. Razočarana sem bila, da mi gredo otroci dobesedno na živce. Svobode ne bi nikoli zamenjala za otroka!

Leta so še bolj hitela in medtem je deklica, za katero sem skrbela, postala mama. Rodila je punčko. Takrat sem bila stara 45 let. Ko sem v rokah prvič držala to malo bitje, me je zadelo kot strela. Tako krhko, drobno bitje, ki je popolnoma odvisno od odraslega človeka, je v trenutku podrlo moja prepričanja. Vsak dan sem bila pri njih. Malčico sem vozila na sprehode, bila priča njenim prvim besedam, korakom. Zadovoljna sem bila že, da sem ji bila nekakšna "drugačna mama", da sem se ji posvečala le takrat, ko sem to želela in imela čas. Čeprav se je v meni prebudil materinski nagon, si nisem predstavljala, da bi imela otroka 24 ur na dan. Čez nekaj let je "moja" deklica dobila še dve sestrici in zgodba se je ponovila.

Vse tri imam najrajši na svetu. Čeprav niso moje, do njih čutim posebno navezanost. Rada sem z njimi, rada pa se tudi vrnem domov v svojo hišo, ki je danes popolnoma obnovljena, vedno pospravljena, v njej sta mir in tišina. Če imam prost dan, lahko spim do poldneva, lahko pohajkujem po trgovinah brez obveznosti, ne ukvarjam se z vrtci, zdravniki, boleznimi. Grem, kamor želim in kadar koli želim. Ni mi treba načrtovati, živim zdaj in za ta trenutek. S partnerjem sva si zelo podobna, a tudi zelo različna. Živiva tako kot znava, svojo vrsto ljubezni.

Le ob rojstvu prve deklice sem za trenutek pomislila na materinstvo, a že čez nekaj mesecev, ko sem videla njeno mamo utrujeno, neprespano, zaskrbljeno, me je misel hitro zapustila. Ljudje so postajali iz leta v leto bolj nadležni s svojimi vprašanji, kdaj bova imela otroke. Zdaj pa vsakemu odgovorim, da imam tri punce in mi je čisto dovolj.

Svoje mnenje o tem lahko izrazite na forumu.