Otroci, ki uresničujejo sanje staršev

Takšni otroci morajo biti najlepši, najbolj pametni, najbolj sposobni in na koncu seveda nič manj kot najboljši. V ekstremnih primerih so velikokrat prisotni tudi drastični posegi v videz otroka, ki kmalu ni več otrok, ampak pri svojih rosnih sedmih letih pomanjšana odrasla ženska ali moški, ki stremi k temu, da čim bolj zadovolji svoje starše oziroma njihovo potrebo po samopotrditvi. Kako krivično je za te otroke to, da ostanejo brez otroštva? Da so na milost in nemilost prepuščeni neizpolnjenim sanjam staršev, ki vso svojo energijo usmerjajo v to, da otroka izrabljajo za lastno potrditev in samouresničenje. Morda si kdo misli, da ni tako hudo, a ti otroci so oropani tega, kar bi v resnici morali delati – igrati se z lutkami, namesto da sami postanejo lutke. Raziskovati brezskrbno otroštvo, namesto da veliko prezgodaj izkusijo odraslo življenje. Okusiti, kaj pomenijo prijateljstvo, radost, otroški smeh, svoboda, igra, brezskrbno otroštvo.

Omenjeni resničnostni šovi ne ustvarjajo samo šova in zabave, pač pa na nek način karikirano kažejo dejansko stanje v današnjem času. Kako daleč je starš pripravljen iti, da bi njegov otrok uspel? Tudi pri nas smo lahko priča preambicioznim staršem, ki svojim otrokom poleg vseh šolskih obveznosti nalagajo še vsaj tri ali več obšolskih dejavnosti. Igranje vsaj kakšnega inštrumenta, športne aktivnosti in še kakšen krožek, v katerem se bodo naučili izjemno specifične umetnosti, ki je ne zmore vsak. No, v tem primeru lahko malce pretiravam, a dejstvo je, da starši želijo iz svojih otrok iztisniti vse potenciale, da bodo v življenju maksimalno uspešni. Pa so res? Ali lahko le z izrazitim intelektualnim vložkom otroci odrastejo v neverjetno sposobne, srečne posameznike, tako imenovane ’superljudi’?

Najsposobnejši, a hkrati čustveni invalidi

Še vedno se zdi, da je dandanes vse preveč usmerjeno v dosežke, rezultate, uspeh, pri tem pa se pozablja na osnovno … na to, kar v ljudje v resnici smo – nerobotizirani posamezniki, pač pa bitja s čustvi. Nismo stroji in ne roboti, ki bi morali vsakič znova odkljukati novo veščino, ki smo jo osvojili. Smo bitja odnosov. Želimo si varnosti, razumljenosti, ljubljenosti. Otroci zrastejo v čustveno zrele in zdrave posameznike le takrat, ko so čustvene bližine deležni tudi v otroštvu, ob mami in očetu. V družinah, kjer so čustva zavedno ali nezavedno spregledana in je vse usmerjeno le v dosežke in lestvice uspeha, otrok postaja čustveno otopel, ne more razviti pristnega stika s seboj, s svojimi potrebami in hrepenenji, kar ima velik vpliv na odnose, ki jih oblikuje v odraslosti.

Vsak starš želi za svojega otroka najboljše

Naj otrok ne bo potrditev starševskih izpolnjenih ali neizpolnjenih sanj, saj bo na ta način le oropan svojih. Z dolgotrajnimi pritiski staršev, gonjo za uspehom in dosežki, se bo otrok naučil, da mora staršem ugoditi, pri čemer se bo na vso moč trudil, da jih ne razočara. Doživljal bo občutke krivde, strahu, jeze, kar se kasneje lahko izrazi v različnih oblikah čustvenih motenj. Otrok sčasoma sam pokaže, kaj ga v resnici zanima, treba mu je le znati prisluhniti. Starš mu določene smeri lahko nakaže in predlaga, a on je tisti, ki se potem odloči, v katero bo šel. Poleg vseh šolskih in obšolskih obveznosti pa otrok mora imeti tudi čas zase, ko ne dela ničesar. Ker ravno v tisti praznini brezdelja odkriva še druge plasti sebe, ki so včasih precej bolj pomembne.