Sem povprečna slovenska mati. Trije otroci, hiša, pes in služba. Z možem se razumeva, imava veliko skupnih konjičkov, najraje pa kaj dobrega skupaj pojeva. Ja, oba sva ljubitelja dobrot, zato tudi rada kuhava. Imava ogromno prijateljev in znancev. Z nekaterimi se videvamo pogosto, z drugimi občasno.

Kar zadeva finance, nam gre za silo; glede na to, da smo se ravno vselili v svojo hišo, imava vrsto kreditov za nadaljnjih 20 let. Namesto da bi se nama standard višal, se nama je v zadnjih letih zvišala le telesna teža. Res da sem trikrat rodila in da nosečnost pusti določene spremembe na ženskem telesu, a jih razumem kot ponos, da sem mati. No, da ne bo pomote, ne govorim o ekstremni debelosti, le bolj okrogla sem in veliko nepravilne prehrane in premalo gibanja se mi pozna na trebuhu.

Pa sem se zadnjič znašla v ženski družbi, ki je nisem sama izbrala. Bili smo na rojstnem dnevu malega sorodnika, tam pa še štiri mame, s katerimi se vidimo trikrat na leto. Vse dobro situirane, urejene, predvsem pa zelo suhe. Ker se moški pogovarjajo le o jahtah, motorjih in prestižnih avtomobilih, sva navadno z možem bolj tiho, saj mi vseh teh stvari nimamo in tako tudi ne teme, s katero bi se vključila v pogovor.

A ni mi preostalo drugega, kot da sedim ob teh ženskah in čakam na torto, ker ta pomeni nekakšen konec mučni družbi. Pa sem jo tokrat komaj dočakala, za povrhu pa mislim, da tudi zadnjič. Gostiteljica je bila izredno suha, njena največja uganka v življenju pa ljudje, ki nimajo primerne telesne teže. Večkrat je že razmišljala, da bi ustanovila društvo, kjer bi debelim ljudem psihološko pomagala, da bi manj jedli, oziroma da bi že končno shujšali. Če prevedem: ne prenese močnejših ljudi. Opa, jaz pa vsa okrogla in ujeta med pajkovke, ki so mi v dveh urah požrle živce.

Gostiteljica je na mizo nosila dobrote. Najprej predjedi: pršut, biftek, tisoč vrst salam in sirov. Potem so se na mizi pojavili pladnji različnih vrst mesa in priloge. Dokler ni prišla na vrsto glavna jed, so ženske govorile o tem, kako so preživeli zadnji kratek oddih v toplicah in kako se vsak drugi dan savnajo v domači savni; ena je razlagala, kako jo je mož presenetil z robotkom, ki ji vsak dan posesa celo hišo, druga, kako je zamenjala hišno pomočnico, ker ji ni dobro zlikala srajc, tretja je bila nesrečna, ker ni dobila bluze priznane firme, pa ravno znižane so bile s 150 evrov na sto ... Halo, kaj naj jim razlagam, da nakupujem bluze tam, kjer so najcenejše, da pospravljam sama s starim sesalcem, da gremo enkrat na leto na dopust in to je to?!

No, ker so tako vneto tekmovale, katera je boljša in katera ima več, so, hvala bogu, pozabile name! Potem pa je prišla na mizo hrana ...

Ko so 'suhlje' začele secirati vsak košček, vsako drobtinico, pa se mi je počasi že mešalo. Prva se je spravila na kruh, da takega belega pa že ne je, ona je samo kruh iz pirine moke. Druga je začela razlagati o svoji sosedi, ki se je v enem letu zredila za deset kilogramov in jo čudi, kako jo njen mož lahko sploh gleda, tretja se je odločno uprla salami, češ raje ne bo jedla, ker se bo potem morala spet v domačem fitnesu potiti ves teden. Četrta pa je tako ali tako veganka in je nasploh proti vsem, ki le razmišljajo o mesu.

Po eni strani sem se najprej še zabavala ob teh revicah, nato pa so šle že v skrajnosti. Ko sem vzela kruh in nanj namazala biftek, so mi predavale o tem, kako je nezdrav, kako se mi zaradi kruha nabira maščoba na trebuhu ... Ko sem si čez nekaj časa na krožnik naložila meso in pečen krompir, so skoraj skočile s stola: Ja, a ti ne ločuješ? vpraša ena. Česa pa, a odpadkov? sem odgovorila s polnimi usti. Seveda so v en glas zavpile, kot bi trenirale, da hrano, kajpak. Pa je spet sledilo pol ure, namenjene moji teži, in kako bi jo lahko izgubila. Vseeno sem v miru pojedla svoje kosilo in jih poslušala. Pa je prišla na mizo sladica, sadna torta, oblita s čokolado. Groza, saj to je vendar absurd, da sem si privoščila še kos torte! Dame namreč niso jedle nič drugega kot to, da so počasi in premišljeno grizljale narezano papriko. Pa je bilo spet govora o tem, koliko katera telovadi, teče, vadi ...

Vprašala sem jih, kdaj imajo za vse to čas, poleg, seveda, frizerjev, pedikerjev in vseh mogočih masaž. No, kot sem pričakovala – otroke popoldan prevzamejo varuške, saj njihovi možje delajo do večera, ker drugače ne bi imeli jahte, domačega fitnesa, savne in podobnih stvari. Dva sta veliko na službenih poteh, eden pa se mora posvečati še ljubici, ki jo ima. Pa njegova suha lepotica to dobro ve, samo ona pa že ne bo zaradi takšne malenkosti razdirala družine in vse, kar imata, delila na pol. No, pa sem jih spet lahko poslušala naslednje pol ure. Ko sem jim povedala, da enostavno nimam časa za toliko lepotilnih dejavnosti, so me gledale, kot bi priletela z drugega planeta.

Povedala sem, da se vsak dan vsi zberemo okrog petih popoldan za veliko domačo mizo, pojemo kosilo in se pogovarjamo, kako smo preživeli dan, nato z možem spijeva kavo in imava božanskih nekaj minut le zase. Če je lepo vreme, smo zunaj in kaj počnemo okrog naše hiške, ali pa gremo s psom na dolg sprehod. Ob slabem vremenu se igramo, rišemo, pojemo in vmes še pospravljamo. Pa še kakšno čokolado ali jabolčni zavitek pospravimo kot za šalo. Zvečer, ko so otroci v postelji, si z možem privoščiva dober film in skledo pokovke.

Verjetno me sploh niso poslušale, ampak so samo seštevale kalorije, ki jih pojeva, saj te ženske enostavno ne znajo drugega. Ves njihov svet se vrti okrog kalorij in tega, kakšne bodo poleti na jahti videti v kopalkah. Kako nepravične so tiste tri strije, ki so jim ostale po nosečnosti in kako strašno je, če jim hišna pomočnica ne zlika dovolj dobro srajce!

Končno se je primajal moj dragi. Čeprav sva poročena že veliko let, me še vedno večkrat na dan objame, mi pove, kako me ima rad in jaz seveda njemu. Tako me je poljubil tudi pred njimi in me vprašal, če sem zato, da se odpravimo domov. Ženske so ob tem končno utihnile. Potem pa sem se s svojim jezikom rešila naslednjih rojstnih dni v družbi teh narcisoidnih suhic.

Povedala sem jim vse, kar mi je dve uri vrelo v glavi. Da imam najmanj deset kilogramov preveč, na počitnice hodim v apartma, sama pospravljam stanovanje in če se že razgibavam, se z otroki; nimam pojma, koliko kalorij imata suha salama in jagodni sok, a imam vseeno veliko več kot one. Imam družino, ki me ima rada, na svoje strije sem ponosna, čeprav kupujem cunje na razprodajah, sem vedno urejena, v našem domu sta vsak dan smeh in dobra volja, z možem še vedno vsak večer objeta zaspiva in moji otroci imajo MAMO, pa čeprav debelo!