Najini skupni dnevi so videti takole:

Zjutraj se vsi skupaj zbudimo. Če imam srečo, malo čez šest, v nasprotnem primeru lahko tudi že pred peto. Slaba Vest me kmalu spomni, da moram otroke za ves dan peljati v vrtec in oditi v službo. Ah, niti "normalne" službe si ne morem privoščiti!

Tolažba: Marsikdo z mojim poklicem nima službe. Če jo že ima, je honorarna.

Po tako negativnem razmišljanju o službi, ki je redna in za nedoločen čas, me ponovno pocuka Slaba Vest. Pritožujem se, čeprav poznam precej ljudi, ki ne najdejo službe.

Tolažba: To je iz mene naredilo materinstvo. Vse v dobro otrok!

V službi delam s tako vnemo, da se kar kadi od mene. Ne dobesedno. Delo je zanimivo in me posrka vase. Slaba Vest pa od daleč zmajuje z glavo, češ, kako sem lahko za hip iz misli izpustila svoje zlate otročičke?!

Tolažba: Če že moram hoditi v službo, je bolje, da je zanimiva, da čas hitreje mine in je mamin ego zadovoljen.

Domov se, če je le možno, odpravim zgodaj. No, ne tako zgodaj, ampak večina sodelavcev še pridno dela, me opozarja Slaba Vest. Jaz jim oznanim, da bom nadaljevala zvečer doma. Čisto resno mislim, čeprav sem se tovrstnim oznanilom včasih posmehovala, saj so se mi zdela precej za lase privlečena.

Tolažba: Vsaj v tem primeru sem odkrita, tako do sebe kot do drugih, vsak večer namreč nekaj ur preživim pred računalnikom.

Tistih nekaj družinskih uric hitro mine. Slaba Vest je v tem času precej tolerantna. Vse njene poskuse zatrem v kali.

Tolažba: Ne zdaj, mar ne vidiš, da sem s svojimi sončki?!

Večer. Otroci gredo spat, jaz pa za računalnik. Tipkam, tipkam, tipkam ... Ure minevajo. Slaba Vest spet očitajoče oznani: "Možek je že zdavnaj zaspal na kavču." Sranje! V načrtu sem imela pogovore v dvoje, stiskanje, prigrizek ...

Tolažba: Delam zvečer, da sem lahko čez dan vsaj nekaj uric s sončki. Ko bom šla spat, se bom stisnila k njemu. Pogovorila se bova zjutraj. Saj je še čas.

Polnoč. Hčerkica se zbudi. Podojim jo. Vajo ponovim čez 40 minut. In spet čez 40. In čez 20. In čez eno uro. Vse tja do (če je sreča) šestih. Slaba Vest pa seveda bedi z mano in me prav nesramno opozarja, da si spet nisem privoščila niti minute zase, niti trenutka za sprostitev. Nič čudnega, da sem kot ožeta cunja.

Tolažba: Saj bo kmalu vikend. Če ne jutri, pa pojutrišnjem. Ali pa čez tri dni, štiri, pet ...

Slaba Vest seveda 24 ur na dan kritično opazuje mojo neredno prehrano, premalo gibanja, razcepljene konice las, umazane čevlje, zmečkano majico, kup nezlikanega perila, kaos v omari, nefunkcionalno ogledalo v kopalnici, enotedensko pavzo na blogu, neodgovorjene maile in MSN klepete, telefonske klice in SMS sporočila ... Na vse to me najraje opozarja sredi noči. Ampak, veste kaj? Zase naj se briga, meni nič ne manjka!

Za vse podobne pripetljaje so kot nalašč besede Elisabeth Pantley, zapisane v knjigi Z otrokom lahko sodelujete: Ljubezen do samega sebe in sprejemanje samega sebe sta ključna za dobro počutje. Včasih pride v življenju čas, ko si moramo pogledati v oči in si reči: "Rada te imam takšno, kakršna si!" To pa še ne pomeni, da se moramo nehati truditi, da bi se spremenili na bolje! Gre preprosto za to, da se moramo imeti radi na vsakem koraku svoje poti.