Starši včasih pri vzgoji nehote delajo napake. Otrokom poskušajo nekaj dopovedati, sami pa počnejo ravno nasprotno.

Vsak starš si želi za svojega otroka le najboljše – da bi bil zdrav, da bi jedel zdravo hrano, se gibal in, med drugim, ne bi kadil. Kaj pa starši kadilci? Kaj ti sporočajo svojim otrokom, če kadijo vpričo njih? Je torej kajenje zdravo ali ne? Če ni zdravo, zakaj potem mamica in očka kadita? In včasih še v isti sapi razlagata, naj nikar ne začnejo kaditi. Mar ni to skregano z logiko?

Otroke je treba naučiti tudi, da so prijazni do soljudi, da ne mučijo živali. Matere ne marajo niti, da bi malček nalašč pohodil mravljinčka ali pomečkal hroščka. Ponavadi takoj razložijo otroku, da se to ne sme, ker to živalico boli prav tako, kot bi bolelo njega. Tudi žival čuti, pa naj bo majhna ali velika.

No, uro za tem pa dobijo na krožnik lep puranji zrezek. Mar meso na krožniku ni bila nekoč žival?
Še hujši je primer, ko starši otrokom razlagajo, naj nikar ne mučijo živali, potem pa se skupaj odpravijo na ribolov. Ko ujamejo veliko postrv, jo je seveda treba nekako uspavati, da bo lahko pristala na krožniku. Ponavadi se jo udari s palico po glavi. Seveda vpričo otroka, ki najbrž ne ve več, kaj je prav in kaj ne.
Otrok ne sme pohoditi hroščka, ker ga to boli, njegov očka pa lahko s palico pokonča lepo postrv, ki se bori za življenje.

Najbrž ni matere ali očeta, ki ne bi vsaj enkrat povzdignil glasu nad otrokom. Starši se ponavadi pritožujejo, da so otroci preglasni, da kričijo, zahtevajo od njih, da se igrajo bolj tiho. In ko staršu prekipi, začne nevede kričati na otroka: »Daj miiiir! Nehaj kričati!« In kaj s tem, ko sami kričijo na otroka, naj ne kriči, sporočajo? Mamica in očka lahko kričita name, zakaj potem jaz ne smem kričati? In otrok je zmeden.

Takšne in drugačne vzgojne napake in spodrsljaji se dogajajo v vsaki družini. Saj s tem ni nič narobe, toda včasih je dobro, da tudi starši malce pomislijo, preden otrokom delijo pametne in odrasle nasvete.
 

Kaj pa menite vi? Poklepetajte z nami na forumu.