Sonja, ki bo naslednje leto zakorakala v trideseta, z resnim, dolgoletnim fantom in redno dobro službo je oznanila, da je v službi dala odpoved. Za tri mesece odhaja v Afriko – sama. Po vrnitvi načrtuje novo kariero kot turistična vodička, hkrati pa sanja o dokumentarcu, ki ga bo nekoč posnela.

Saša, poročena že več kot deset let, z dvema ne več prav majhnima otrokoma, zmajuje z glavo. Zanima jo, kako je Sonjino odločitev sprejel njen fant in seveda, poglavitno, kdaj bo čas za družino, saj ni več rosno mlada. Sonja se smeje, seveda si želi otrok, nekoč v prihodnosti, ne čuti pa, da bi bili v tem trenutku otroci najbolj pomembni. "Če jih bom imela, jih bom imela, ne čutim pa, da bi bili v mojem življenju nujno potrebni." Enako čutita tudi drugi dve prijateljici, ki sta se pred kratkim srečali s tridesetimi. Ena je srečno samska, druga v srečni dolgoletni zvezi.

Gledam svoje prijateljice, vse žarijo od zadovoljstva, vse trenutno zanima nekaj več od "normalnega družinskega" življenja, vse iščejo izpolnitev. Tudi sama sem, preden sem se odločila imeti otroke, na polno užila življenje, potovala, se zaljubljala ... Potem sem spoznala "pravega" in se na njegovo pobudo odločila za družino. Svoja otroka imam neizmerno rada, vesela sem, da sem mamica ... pa vendar razumem svoje samske, nekaj let mlajše prijateljice. In ko je Sonja razglasila svoj načrt o Afriki, sem bila navdušena. Pravzaprav sem nekje v sebi začutila malce močnejšo željo, da bi tudi sama lahko prav tako svobodno pobrala šila in kopita ter jo mahnila na daljši potep v tuje kraje.

"Potuješ lahko tudi z otroki, življenje se z otroki ne konča, temveč šele začne ..." je modrovala Saša.

Vendar je potovanje z otroki zelo drugačno od tistega brez njih. Ko sem potovala po Kolumbiji, na primer, sta me kaos in divjost omamljala, počutila sem se živo, polno adrenalina. Živo se spominjam nekega dogodka, ko sem nad prepadi in skozi ostre ovinke potovala z majhnim napol razpadajočim avtobusom, polnim kolumbijskih potnikov, v katerem je razbijal glasni "merenge in kumbias". Od nekod se je pojavila "agua diente", neke vrste močno žganje z okusom po zobni pasti, in zakrožila med potniki. Seveda si je na mojo grozo najdaljše požirke privoščil prav voznik avtobusa.

Ko je steklenica s pijačo prispela do mene, sem bila kot "gringa" seveda v središču pozornosti, z napetimi obrazi so čakali na mojo reakcijo. In sem steklenico krepko nagnila, čeprav, priznam, bolj za pogum kot zaradi odobravanja domačinov. Če bi se mi to zgodilo sedaj, na potovanju z dvema majhnima otrokoma, bi me ves smisel za humor nemudoma zapustil, mislim, da bi neodgovornega šoferja oklofutala. In – da, bilo bi me strah, skrbelo bi me, bala bi se kač, podgan, kaosa, ugrabitev, nevarne vožnje, gverile, uličnih neredov, beračev, tatov, preprodajalcev mamil, pijanih policistov, ropov po hotelih ... ker tudi to je del takšnega pustolovskega potovanja. Ko postaneš mama, nevarnost ni več vznemirljiva, pravzaprav je nedopustna, saj me spravijo iz tira že taksiji brez varnostnih otroških sedežev.

Zato se kot mamica nisem pridružila mantri "čas je za otroke", ki so ji ženske v Sloveniji še vedno precej izpostavljene. Rada imam svoje otroke, družina je zame najbolj pomembna na svetu in skozi otroške oči je spoznavanje sveta lahko vznemirljivo in lepo. Pa vendar menim, da je treba življenje najprej doživeti, se spoznati, se izživeti. Kljub temu da sem kot pustolovski duh dobila "cmok" v grlu, se kot mama očitno ne morem podati na trimesečno potovanje po Afriki; a ta cmok bi bil neprimerno večji, če ne bi pred tem obredla pol sveta. Prijateljica Saša pa je drugačen tip ženske, resnično ne razume, kaj bi bilo lahko še lepšega od družine – skrbeti za otroke in skupaj preživljati prosti čas. Ljudje smo si po željah in življenjskih pričakovanjih pač različni.

"Nekoč bom verjetno imela družino," pravi Sonja, "sedaj pa čutim, da moram to svojo željo po potovanjih enostavno izživeti ... drugače me bo vse življenje peklo, da je nisem."

Plodnost ženske po tridesetem letu strmo pada. In tega se dobro zavedajo tudi moje tri prijateljice, ki so brez otrok. Vendar zavestno prevzemajo tveganje na svoja ramena. Pač ne bomo imele otrok ali pa bomo otroke posvojile, pravijo. In čeprav se morda kateri od nekdanjih ministrov za delo in družino ne bi strinjal z menoj, jih v teh odločitvah podpiram.

Po drugi strani pa jim povsem odkrito povem, da večjega ponosa, privilegija in pustolovščine od materinstva ne poznam. Mi je pa všeč, da se ženske za materinstvo odločajo vse pogosteje zaradi lastnih želja in ne pritiska družbenih norm. In ne iščejo smisla svojega življenja samo v materinstvu, temveč ga z materinstvom dopolnijo. 

Mnenje o članku lahko izrazite tudi na forumu.