Sama ne maram alkohola. Sem ena tistih, ki se še nikoli niso napili. Vse, kar alkohola priteče v moje grlo, je morda kozarec šampanjca ob novem letu. Na splošno sem v družbi vesela in zgovorna, že zelo kmalu pa sem ugotovila, da alkohol name deluje drugače. Že po dveh požirkih postanem tiha in nedružabna, zato se ga izogibam.

No, tudi moj dragi mu ni preveč naklonjen. Nikoli ne bom pozabila, kako se je končala najina prva romantična noč v šotoru. Hodila sva le nekaj mesecev, bila sva polna metuljčkov v trebuhu in tistih zaljubljenih frekvenc. Pa sva se odpravila zvečer v Bohinj na tradicionalno bohinjsko noč. Pri prijateljih, ki imajo tam vikend, sva postavila šotor in se v zahvalo prijazno ponudila, da bova počakala, da mlajši otroci v hiši zaspijo. Medtem sva sedela zunaj, nad nama le zvezdnato nebo, in se pogovarjala. Jaz sem pila sok, on pa si je postregel z enim jagermaistrom, da se ne bi prehladil, revež, ker ga je malce zeblo sredi poletja.

Rekel je, da bo spil čisto malo, saj mu alkohol ne dene dobro. Ah, res mi je bilo malo mar za to, kako prenaša alkohol, komaj sem čakala, da se spraviva v šotor in zbudiva tiste metuljčke.

Ampak on je še kar govoril in govoril, medtem pa se je steklenica izpraznila. Tako zelo zaljubljena sploh nisem opazila, da je moj metulj kar pošteno pijan. Potem pa sem dočakala, da sva se spravila v šotor. On sicer malce opotekajoč se, a to me sploh ni motilo. Ravno v tistem času je začelo rahlo rositi in prav čudovito je bilo poslušati škrebljanje dežnih kaplic po strehi šotora. Lepo sva se ulegla in zavila v spalne vreče, a moj predragi ni zdržal niti sekunde v enem položaju. Pa na hrbet, pa na bok, pa na trebuh … Ko se je končno malce umiril in je ležal na hrbtu, sem premišljevala, naj se vržem nanj ali zaspim. Nato pa sem zaslišala, kot bi mu v ustih žuborelo, vzela sem baterijsko svetilko, posvetila v tisti angelski obraz in videla, kako iz njegovih ust prihajajo mehurčki. V sekundi se je pobral iz šotora do prvega grmovja in začel »klicati jelene.« In tako sem namesto romantike v šotoru vso noč poslušala davljenje in stokanje … Prvo kampiranje sem si zapomnila za vse večne čase ...

Od takrat je minilo kar nekaj let in tako hudo ni bilo nikoli več. Je vzel kar precej resno ta odziv na opojne substance. To, kar se je zgodilo nedavno, pa je možno videti le v kakšni ameriški komediji.

Po uspešno zaključeni predstavi, ki so jo imeli naši otroci, smo se zabavali tudi starši. Moški so »napadli« borovničke in moj dragi je pozabil na vse slabosti pred leti. Ker sem se posvečala predvsem ženskemu delu družbe, nisem niti opazila, kako se njegova steklenica borovničk hitro prazni.

No, ko pa je bila končno prazna, sva se odpravila domov - on se je pravzaprav odmajal. Pa se mi spet ni zdel tako zelo nadelan, a se je prav kmalu sklanjal nad straniščno školjko. Revež, to se je nadaljevalo vsakih pet, deset minut. Potem pa je ugotovil, da je razdalja med dnevno sobo in straniščem bližja in predvsem lažja, saj je bila pot do tja "ravna." OK, sem si mislila, pameten fant! Vsako uro sem šla v dnevno sobo preverit, če še diha, če je z njim vse v redu. Normalno, da me je skrbelo zanj; če bi se to pogosto dogajalo, ne bi bila tako »skrbna.«

Ko sem se vrnila v posteljo, pomirjena, da spi in se je njegovo »klicanje jelenov« končalo, sem zaspala. Pa sem se zmotila – ni bilo še konca, le še bolj si je olajšal nočno izmeno.

Uspelo mu je priti do kuhinje, vzel je posodo in si jo nesel h kavču. Uf, pameten je tale moj mož, si pa zna olajšati delo, sem si mislila. Ko je končal z obredom izločanja borovničk, sem se spet odločila, da pogledam k njemu.

Prizor ni bil lep, glava mu je visela s kavča skoraj v posodo, čeprav se mi je gabilo, sem pogledala proti posodi … Takrat pa sem začela kričati.

Namesto lonca, posode ali česar koli drugega je dec pijan na našo belo preprogo postavil največje cedilo, ki ga imamo! Ne bom pisala, kaj je bilo v njem, ampak moja bela preproga!!!! Kričanje ob petih zjutraj ga je takoj streznilo, jaz pa nisem vedela, kaj naj storim, naj tisto cedilo odnesem, ali naj mu ga kam nataknem!

Ubogi človek, ki mu je bilo slabo in je bil ves dehidriran, je po mojem kričanju zaspal nazaj. Zjutraj pa je bilo malce neprijetno, saj so njegove hčere prvič videle tako hudo »bolnega« očka. Pa so spraševale, kaj mu je, zakaj je tako bled, zakaj stoka, in nenazadnje, kaj se je zgodilo z našo preprogo?!

Ja, sem povedala puncam, da je očka popil preveč alkohola in je zdaj bolan, poudarila sem, da ga sploh ni dobro piti. » A je na preprogi kri in zakaj tako smrdi?« je vprašala ena. » Ne, ne, to so … a … to so … no, to so ...  Očka je pil malinovec in je bruhal,« sem se znašla. Pa je bil mir.

Čez nekaj ur, ko smo bili na kosilu pri babici, nam je ponudila domač malinovec. Pa ga je naša najmlajša odločno zavrnila rekoč: »Veš, babi, po malinovcu pa tako hudo bruhaš, da je še tepih rdeč.« Babici je bilo takoj vse jasno, saj njen zet ni bil nič drugega, kot kup nesreče, iz katere je kar kričalo: nikoli več, nikoli več …

Za rojstni dan je od mene dobil račun iz čistilnice, kjer so očistili našo preprogo, od svojih prijateljev pa posebno darilo: liter borovničk in novo cedilo.