Nekateri starši resnično hodijo na obisk samo zato, da se nekoliko oddahnejo od svojih otrok. Menijo, da ko so na obisku, je popolnoma vseeno, kaj ti otroci počnejo. Če so prišli na kavo, jo imajo namen v miru popiti, ne glede, kakšno razdejanje počne naredi medtem otrok.

Zadnjič se je oglasila Jasna. Njena tri in pet letna sinova sta zelo živahna. Prijetna fanta, toda žal brez prave vzgoje. Če bi ju vzgajala jaz, bi bila popolnoma drugačna. Privzgojila bi jima določene manire. Take, ki se za otroka spodobijo. Jasni pa je očitno vseeno, da jih njena sinova nimata.
Skuhala sem nama kavo. Sedeli sva v kuhinji, otroka pa sta v dnevni sobi gledala televizijo. Pet minut. Še nisem postavila kave na mizo, se je že pričelo. Najprej je bilo treba skakati po kavču, potem sta se obmetavala z blazinami, potem sta se skrivala za zavesami, zanimalo ju je, kaj imam v predalih. Vlekla sta knjige iz polic. Njuna mati pa nič. Enkrat ju je ošvrknila s pogledom in enkrat je zdolgočaseno zazehala, naj se umirita. Pa se nista, ker sta očitno navajena, da lahko počneta, kar jima je po godu.
Nisem mogla ostati tiho in vprašala sem jo, zakaj ima otroke, če jih ne vzgaja. Jasna me je začudeno pogledala, jaz pa sem nadaljevala, da ima nevzgojena otroka. Da je ona odgovorna zato, ker se sinova obnašata kot dve majhni opici.
»Če greš z otrokoma k nekomu na obisk, se moraš prepričati, da se bosta otroka obnašala dostojno. Tvoja naloga je, da jih na napake opozoriš. Otrok, ki nima postavljenih meja, je nevzgojen otrok,« sem ji povedala.
»Oh, če malo skačeta po kavču, sta pa že kar nevzgojena, ali kaj," se je jezila.

»Da, če otrok skače po kavču, če stika po predalih, če kriči in se obeša na zavese, potem je nevzgojen. Otrok sicer ni kriv, starši so pa. In v tvojem primeru je tako. Ne vzgajaš svojih otrok in ne postavljaš jima meje. Si lena in gledaš stran,« sem ji mirno razložila.
Jasna je v dveh požirkih popila kavo in jezno vstala.
»Nimaš pravice,« je zarenčala.
»Seveda jo imam. Pravico imam povedati svoje mnenje in pravico imam, da se 'postavim' za svoje stanovanje,« sem ji odvrnila.
Otrokoma sem še utegnila ponuditi piškot, potem pa ju je že odvlekla v hodnik.
»Nikar jima ne ponujaj piškotov. Ti bosta vse nadrobila,« je jezno pihnila.
»To je druga stvar,« sem ji razložila. »Normalno je, da bo otrok drobil, če bo jedel. Ampak, če bo jedel lepo za mizo, bo drobil samo okrog mize in lažje bo pospraviti. Ti pa očitno dovoliš tudi, da otrok je piškot po vsem stanovanju. To pa spet ni vzgojno.«

Jasna je zaloputnila vrata za sabo. Pospravila sem nered in tedaj sem se spomnila super ideje. Take, ki bo po godu meni in tudi njej, ki se ji več kot očitno ne ljubi ukvarjati s svojimi otroki. Poklicala sem jo po telefonu. Kar nekaj časa je zvonilo, preden se je javila.
»Poslušaj, našla sem rešitev,« sem ji povedala.
Tiho je poslušala.
»Naslednjič pridite k meni, ko bo lepo vreme. Sedeli bomo zunaj na klopi. Tako bo moje stanovanje ostalo celo, pa tudi tebi ne bo potrebno vzgajati svojih otrok. Mirno bosta lahko skakala po travniku.«
Očitno ji moja ideja ni bila všeč, saj je že nekaj časa ni bilo naokoli.