Rada sem mamica. Pravzaprav sem najraje od vsega mati in žena. Res! Otroci me osrečujejo in trudim se, da je čas, ki ga namenjam njim, res maksimalno izkoriščen. A včasih sem vseeno utrujena, slabe volje in nerazpoložena odgovarjati na tisoč in eno vprašanje svojih otrok. Včasih mi zmanjka energije in si zaželim, da bi minute tekle hitreje. In takrat se vedno spomnim na „najin vikend“. Že spomin nanj me napolni z energijo, me osreči in mi pomaga, kadar sem na koncu moči.

Da, vzeti si je potrebno čas zase, četudi si mamica. Vsaj enkrat na leto si starša zaslužita, da si v miru napolnita baterije in se popolnoma posvetita drug drugemu. In ne nazadnje - tudi sebi!

Nazadnje sva bila na morju lansko poletje. Rezervirala sva si konec tedna, kar pri štirih otrocih ni lahko. Samo ena babica ni dovolj, ker bi čez pol ure pobegnila. Potrebno je okupirati vsaj še kakšno teto. In to sva tudi storila. Podkupila še eno tetko in razdelila otroke po dva in dva.

Prebudila sva se v deževno in temačno jutro, se spogledala in skomignila z rameni. Ne, dež nama ne bo pokvaril načrtov! Ne bova čakala na sonce in spet usklajevala varstvo. Greva! Pa če padajo dežniki!

Poljubila sva otroke, ki so še sladko spali, pomahala babici in teti ter se odpeljala proti meji. Gledala sva v oblačno nebo in se tolažila, da na najinem otoku zagotovo sije sonce. No, na začetku otoka je deževalo, zato sva se odpeljala prav do konca in ujela celih petnajst minut vedrega vremena. Ampak dež naju ne bo spravil v slabo voljo. Ne! Končno sva bila sama, drug z drugim, držala sva se za roke in ni nama bilo potrebno paziti, kje se podijo otroci. Ni nama bilo potrebno skrbeti, če imata mlajša dva čisto pleničko in skrbno pripravljen obrok ob uri. Ni nama bilo potrebno poslušati prepirčka med starejšima dvema. Juhuhu! Naj dežuje, bila sva sproščena in nisva gledala na uro!

Dan je minil hitro, prehitro. Kaj pa sedaj? Hm … Če te otroci navadijo, da se dan konča ob sedmi uri zvečer, ni tako enostavno spremeniti te navade. Šla sva v najin apartma, se udobno namestila na zakonski postelji in objeta gledala televizijo. Ahhh, kakšen mir! Nič naju ni skrbelo, da bi koga prebudila. In ni nama bilo potrebno vstajati in dajati dudke in spremljati malčka na stranišče. Nič, le midva, televizija in mir...
Najbrž je brez pomena pisati, da sva oba zaspala še pred koncem napetega filma in se zjutraj zbudila ob uri, ko naju ponavadi iz spanca prikliče najmlajša. Še sprehod ob obali, zajtrk in kava, nato pa odhod domov. Šele med vožnjo sva se pričela zavedati, da sva šla na morje spat. Ja, spat!

„Nisva šla niti na eno pijačo,“ je pričel mož.

„Nisva šla na koktail… Se spomniš, kako sva zadnjič, ko smo bili vsi tu, govorila, da bova poizkušala koktaile in plesala pozno v noč, ko bova spet sama,“ sem se spomnila.

Spogledala sva se in pričela smejati. Ugotovila sva, da ne znava več biti sama. In da nama primanjkuje spanca! Da sva z leti postala skromna, da so najine želje čisto majhne.

Ko sva zadnjič po dolgem času odšla sama na večerjo, je najin pogovor tekel o otrocih. Kako velika je že najmlajša, kako je mlajši sinko še vedno prepričan, da jaz živim samo zato, da mu strežem, kako je najstarejša hči že velika in kako najin prvorojenec postaja mlad fant. In kaj sva ugotovila? Da je lepo imeti otroke. Da sva rada starša, da naju ta vloga izpolnjuje in osrečuje. Da so najini otroci ves čas v najinih mislih, v najinem srcu. Da sva ponosna na to, kar sva ustvarila...

Seveda pa sva naredila še načrt. Da letos, ko bova šla spet na morje, ne bova zaspala ob televiziji, ampak bova plesala in nazdravljala s koktailom!

Kaj pa vi,?si vzameta čas samo za vaju, vaše mnenje in izkušnje lahko izrazite na forumu.