Se vam to pogosto dogaja? Jaz sem se nedolgo tega ujela ob takšnem razmišljanju. Menda me ni že začel grizti tisti materinski črv. Mene, ki mi zaenkrat, čeprav imam partnerja, niti na misel ne pride, da bi iz dvojine naredila množino! Ampak če imate tako prikupnega in postavnega partnerja, kot ga imam jaz, in vem, da so tudi vaši ravno takšni, si res ne morete kaj, da vas ne bi premagala skušnjava.

No, kaj sem sodeč po svojih opazovanjih ugotovila do sedaj. Včasih, precej velikokrat, ne bi pa mogla reči praviloma, so hčerke podobne očkom in fantki mamicam. So izjeme, seveda, toda če so še tako izrazito podobni enemu, so vsekakor kakšno potezo podedovali tudi od vaše druge polovice. Nikoli si nisem želela, da bi bili moji otroci podobni meni. Ker so predobro poznam. In če sledim trditvi prvega stavka, bi si potemtakem želela punčko, ki bi imela ravno tako mandljaste oči kot moj dragi, ki bi bila ravno tako temne polti, ki bi bila ravno tako visoka in sloka kot on … Tu pa se ustavi. Naj bo po videzu podobna njemu, nikakor pa ne po značaju, Ker dveh tako težkih kalibrov ne bi prenesla. S takšno kombinacijo bi bila kar zadovoljna. A seveda zahtevam preveč in se tega zavedam. Bi se seveda sprijaznila tudi s sinom, ki bi imel moje poteze in moževe temne lase in oči. In tudi s hčerko, ki bi bila svetla različica svojega očka. Pravzaprav bi prenesla kar vse. In v tem navalu razburjenosti si zaželim, da bi otroka imela takoj, tukaj in zdaj, da bi le videla, čigav bo nosek, mali prstki, očki in drobni puhasti laski.

A kaj, ko nam genetika, krasota vseh krasot, tako zelo mešaš štrene! Zgodi se, da otroci niso podobni nikomur, ali pa so vsakega malo, tako da navsezadnje nastane sladko-kisla kombinacija, ki je malo očkova, malo mamina, v bistvu pa samosvoja, kar se v vseh primerih na koncu vendarle zgodi. A genetiki običajno pravijo, da naši otroci dedujejo lastnosti predprejšnje generacije, torej svojih starih staršev. Ko je to slišala moja boljša polovica je nejeverno izjavila: „To pomeni, da bodo MOJI otroci podobni TVOJIM staršem? Tega se pa ne grem!“ Hja, dragi moj, tudi to so zgodi, pod katerim kamnom si se pa ti skrival do sedaj? On sicer v takšnih brezplodnih debatah komu-bo-podoben-najin-otrok ne želi sodelovati, in to brezkompromisno, in ga povsem razumem. Saj nima smisla, ker to navsezadnje ni pomembno, čeprav nas pogosto zanese. A vse to je tako zabavno, mar ne?

No, to je moja neracionalna stran pogleda o ustvarjanju družine. A nisem le jaz tista, ki o tem razmišlja. Mar ne potisne vsa ožja in širša družina, bržko dete pokuka na svet, nos k otroku v zibko in družno modruje, po kom se je vrgel? Mar gre za popolnoma človeški kompleks, da je treba novorojenca takoj popredalčkali, ker morajo biti v njem vidne sledi tistih, ki so ga pripeljali na ta svet. Tisto, kar pri sebi najbolj cenimo, ali tisto, po čemer smo najbolj poznani, seveda želimo prenesti na zanamce. Kaj pa so drugega kot naš genetski podaljšek in plod naše borbe po ohranitvi vrste? In potem je vsa družina zbrana ob postelji, mamica drži v naročju malo štručko, očkovi starši pa ugotavljajo. „Hjaaaa, točno tak si bil ti, ko si bil majhen. Nos po naši strani. Prelestno!“ Takrat se zgodi, da užaljena mama povesi svoj nos. In situacijo lahko rešimo tako, da rečemo: „Izrezana mama!“ Saj ni pomembno, če drži ali ne, vsak se v svojem otroku želi videti. A običajno je tako, da so pravkar rojeni otroci čisto 'dojenčkasti,' preprosto čisto svoji. Tako kot bodo čisto svoji, ko odrastejo.

In da, na svetu smo fantki in punčke. In zdi se mi, da so nekateri s spolom otrok precej bolj obremenjeni kot z videzom. Saj si res navsezadnje vsi želimo zdrave otroke, a čisto vsak si vsaj malo želi enega bolj kot drugega. Kar ne pomeni, da niso punčke veseli, če si želijo fantka. In obratno. Zakaj danes toliko ljudi že na ultrazvoku sprašuje po spolu otroka? Če to res ne bi bilo pomembno, ne bi tega storil nihče. „Kaj zato, če bi radi kupili oblačila v barvah za fantke ali punčke,“ pravijo. Figo. Argument, da je vse, kar želite vedeti le, kakšne barve oblačil kupiti ali kako prepleskati otroško sobo, me preprosto ne zadovolji. Vmes je še morje barv, tako kot imajo fantki in punčke značaje v vseh mogočih barvah. Ampak to je pa že druga zgodba.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na