"Koga imaš raje? Mamico ali očka?" je zadnjič soseda vprašala sestričinega sina. Priznam, da mi je njeno vprašanje za hip vzelo sapo. Pa ne samo meni, tudi sestrični. Ta je z zmedenim pogledom čakala, kaj bo otrok izjavil.

"Mamico," je povedal fante in poškilil k mami. Nato je spustil pogled, češ, sem povedal prav? Najbrž je ni želel užaliti in je zato izbral njo. Ker je pač moral izbirati in odgovoriti na skrajno nepremišljeno vprašanje.

"O, zakaj pa očka ne maraš?" je začudeno odgovorila soseda. In mu s ponovnim zaslišanjem dala vedeti, da ni dober otrok, ker je izpostavil enega od staršev.
Bilo mi je dovolj in sem odgovorila namesto njega: "Katero nogo imate pa vi raje? Levo ali desno?"
Soseda me je začudeno pogledala.
"No, katero? Odločite se, da damo tisto, ki je ne marate, takoj stran!" sem jezno dodala.
"Ja, kakšno vprašanje je pa sedaj to?!"
"Vprašanje, ki je na ravni vašega! Skrajno neumno!" sem dodala.
"Tega se pa ne da odgovoriti," je hitela in dodala še, da sem nesramna.
Kdo? Jaz ali ona?

So še hujša vprašanja od tega, ki ga je bil deležen sestričin otrok.

Sosede zastavljajo vprašanja, kot so: "Imaš rad svojo sestrico? Jo daš meni? Jo zamenjaš za čokolado?"
In potem otrok zmedeno gleda mlajšo sestrico in se odloča med sladko čokolado in kričečo štručko, ki mu je prevzela mamino naročje. Hm. Se res lahko to malo bitje zamenja za čokolado? In če slučajno izjavi, da bi imel raje čokolado, se začne soseda na ves glas smejati: "Ha, ha, ha, a ti bi jo kar zamenjal?"

Odrasli se včasih vedejo slabše kot otroci. Zastavljajo nepremišljena vprašanja. In potem se smejijo in zagovarjajo, da niso hoteli nič slabega. Potem, ko otrok odgovori, da ima rajši mamo kot očeta, so začudeni. In se ne vprašajo, kaj v svoji mali glavici sedaj premleva otrok, ki se je moral odločati med njemu najljubšima osebama na svetu.

Odrasli so včasih nepremišljeni in imajo otroke za bitja, ki ne znajo razmišljati in nimajo čustev. Otroka zamenjajo za igračko. Ne vedo, da je otrok majhen človek, ki razmišlja, ljubi, ima svojo voljo in strahove.

Velikokrat bi bilo zato bolje, da bi soseda otroka le pobožala po glavi ali mu pomahala z roko, kakor pa zastavila vprašanje, ki nikakor ni na mestu.

A tudi tokrat so to le moje ugotovitve. Sosede ne bom spremenila. Drugi sosedi bo povedala le, da sem izredno sitna, ko pa bo imela priložnost ogovoriti naslednjega otroka, mu bo najbrž zastavila enako neumno vprašanje ...

Kaj pa menite vi o takih in podobnih vprašanjih? Zaupajte nam na forumu.