Sem mamica štirih otrok, na kar sem izjemno ponosna. Vseeno pa ugotavljam, da me po rojstvu vsakega od njih začne obkrožati več ljudi, ki se kar ne morejo zadržati in brez zadržkov glasno izražajo svoje mnenje o mojem naraščaju in meni. Pripombe in nadležna vprašanja imajo glede vsega – tega, kako bi dojenček moral spati, jesti in celo kakati.

Dovolj je že, da se malo vidi tvoj nosečniški trebušček in že te začnejo obkrožati, oprostite izrazu, bedaki. Tvoja vagina kar ne enkrat postane rdeča nit pogovorov neznancev v najljubši kavarni in natakarica, ki ti vsak dan streže, kar na enkrat o tebi ve veliko več kot le to, kakšno kavo piješ. Ko enkrat rodiš vse skupaj postane še huje, kot da bi dojenček v vseh zbudil neustavljivo željo po tem, da se obregnejo ob vsako malenkost, še posebej pri tistih, ki nikakor ne bi smeli nikomur dajati nasvetov o vzgoji otrok.

Ko se enkrat odločiš imeti več kot dva otroka pa je takoj kot bi se preselil v “Opazkodol,“ kjer vsak, ki zna šteti do štiri, misli, da bi tudi jaz to morala vedeti. “Opa, štirje otroci! Vi pa imate res polne roke dela!“

Če bi imela le enega ali dva otroka, bi bila užaljena. Očitno jim takšne mamice niste tako zelo zanimive. Vam se Dr. Očitni nima časa posvečati, čeprav imate s tehničnega vidika tudi ve polne roke dela. Ne, vi slišite le: “Oh, kdaj pa pričakujete naslednjega?“ Srečnice!

Zavedam se, da opazka o štirih otrocih ni slišati kot nekaj žaljivega, čeprav je brezpredmetna. Vendar še nisem ugotovila, zakaj si ljudje vzamejo čas in to povedo, prepričana pa sem, da želijo v resnici povedati nekaj povsem drugega, ne tako nedolžnega.

Seveda ob takšnih in drugačnih opazkah vsi vedo, da imam ob sebi otroke, zato se ne morem odzvati drugače, kot da se grenko nasmehnem in odgovorim: “Seveda!“ čeprav bi jim z veseljem kakšno napela. Na primer: “Oprosti, stari, nisem lahka punca. Nič več.“

Moj mož je bolj redko priča takim opazkam, zato ga je toliko bolj šokiralo, ko se je pred kratkim neki moški potrudil in stopil do nas, ko sem jaz lovila otroke, mož pa je v avto pospravljal nakupljena živila. “Le povedati sem vam želel, da ste smešni,“ je dejal. “Hvala,“ sem se nasmehnila in temu nisem posvečala prevelike pozornosti. Mož je bil besen, saj nikoli ne gre sam nikamor z vsemi otroki na enkrat, jaz pa sem tega že navajena, vendar moram priznati, da sem tokrat prvič slišala, da smo smešni.

“Kaj naj bi pa to pomenilo?“, je rekel mož in stegoval vrat, da bi videl, kam je odšel neznanec. “Nimam pojma,“ sem odgovorila. “Če se mu res zdimo smešni, to pomeni le, da mora začeti hoditi več ven,“ ha, pa je tudi njemu zaprlo sapo!

Slabo pri vsem skupaj je, da si stalno v obrambnem položaju, zato sem se pripravljena znesti nad vsakim, ki si upa spregovoriti z mano. Skoraj bi zavila vrat prijazni gospe, ki mi je želela le čestitati. “Kakšno srečo imate,“ je začela ter mi razkrila vse o svojih težavah z neplodnostjo, medtem ko je njena edinka varno počivala v vozičku. “Trajalo je več kot štiri leta, da sem dobila njo.“

“Lahko vzamete tega,“ sem ji sprva odgovorila in pokazala na svojega malčka, ki je v sestrico metal drage sirove prigrizke. Nato sem se ji zahvalila.

Res je, nedvomno imam polne roke dela. In veste kaj? Tudi moje srce je polno … ljubezni do moje družine!