Takole se dogaja meni: pozno popoldne hodim po prestolnici, otovorjena z veliko torbo in računalnikom. Zadovoljna, da grem novim službenim nalogam naproti, četudi ob nenavadni uri. Moj gospodar ni čas, pač pa dogodki, ki sestavljajo vsakdan.

Ljubljanske ulice so me polne. Po telefonu še na kratko preverim, ali je doma vse ok. Potem se odpravim naprej. Na drugi strani ceste zagledam sošolca. Nisem ga videla že mnogo let ... in sploh ni on tisti, ki me gane. Ne, njegova žena pred sabo potiska voziček (z otročkom, jasno) in oba se smejita.
 

Preskok v drugo dimenzijo

V meni v trenutku sledi zlom duha. Opazim, da me obkrožajo sami vozički, same nasmejane družinice. Ljudje vidimo, kar želimo videti. Nenadoma začnem tako zelo pogrešati svoje otročke in moža. 

Potem pomislim, da v mozaiku vedno manjka kak košček. Potemtakem tudi moje zadovoljstvo ne sme in ne more biti popolno. S tem se (nenavadno hitro) sprijaznem in grem naprej. Da čim prej opravim nalogo in se vrnem k mojima dvema v čisto drug svet.

Krivda nas po nepotrebnem hromi 

Krivda je verjetno najmanj koristna od običajnih čustev, ki jih vzbuja starševska vloga, opozarja Penelope Leach, avtorica knjige Otrok od rojstva do šole, ki med starši velja skorajda za biblijo sodobne nege in vzgoje otroka. Zaradi krivde smo lahko tako prežeti z obžalovanjem, da nimamo časa za kreativno razmišljanje o sedanjosti ali za načrtovanje prihodnosti.

Če se boste naučili krivdo obvladovati, boste zagotovo bolj srečni, ne le vi, ampak vsa vaša družina. Leacheva obljublja, da bo pomagalo že priznanje, da kot starši nismo vsemogočni. Ne glede na to, kako se trudimo in žrtvujemo, zunanjega sveta ne moremo prisiliti, da se ravna kot bi želeli mi in naši otroci. 

Tudi otroku včasih ne bo šlo vse po načrtih. Zaupajmo mu, da se bo s težavami spoprijel svoji starosti primerno. Namesto da svojo energijo porabljamo zato, da sebe ali drug drugega kaznujemo za nekaj, kar se je že zgodilo, jo raje uporabimo za to, da bo vse, kar se šele bo zgodilo, 'tisto pravo'.