Pa ne zato, ker nam ne bi bilo lepo. Zato, ker smo imeli točno preračunano vsoto denarja dnevno – in tega je bilo zelo malo.

Moj prvi sin je imel takrat leto dni. Jaz sem bila brezposelna, med porodniškim dopustom mi je potekla pogodba in niso mi je podaljšali. Žal je tudi danes veliko mamic v takem položaju.

Mož je rezerviral prikolico preko svoje službe: deset dni na slovenski obali, na tri obroke. Toliko sva si še lahko privoščila. S sabo sva vzela nekaj hrane, spominjam se, da je bila v prtljažniku tudi vreča krompirja. Prijateljica mi je posodila voziček-marelo, ker našega nismo mogli stlačiti v avto. In smo šli, polni dobre volje na morje.

Stara prikolica se nam je zdela čudovita. Postavljena je bila pod ogromno drevo, ki nam je nudilo zadosti sence. Sin je presenečeno gledal okrog sebe, stiskal svojega slončka in se čudil velikim belim ptičem.

Kričal je od razburjenja, ko smo šli na prvi sprehod ob obali. Ljudje so se ozirali za nami in se smehljali, ko je stegoval ročice in kazal proti številnim galebom. Nikoli prej še ni videl teh čudovitih morskih ptičev. Smejala sva se. Kako malo je potrebno, da je otrok vesel, kajne?

Vsak dan smo prešteli denar, ki je bil skrbno spravljen v moževi denarnici, in določili, koliko kruha in sadja bomo lahko kupili. Uspelo nama je celo, da sva s tistega majhnega kupčka denarja privarčevala toliko, da smo lahko enkrat odšli na večerjo v bližnjo gostilno. Že to, da na veliki terasi ni bilo gostov, bi nam lahko dalo vedeti, da je nekaj narobe. A takrat nisva premišljevala o tem. Veselila sva se večerje in naročila ocvrte kalamare ter špagete s tuno. Čakali smo dolgo, zelo dolgo in ko je večerja končno prišla na mizo in sva z možem poskusila prvi grižljaj, se nama je nekoliko zataknilo v ustih.

Pa sva nekaj časa molče jedla, nato sem odložila vilico in ga pogledala. Kislo se je nasmehnil, pogled je povedal vse. Hrana je bila neokusna. Molče sva pustila večerjo na krožniku in plačala. Danes bi zahtevala novo večerjo ali pa ne bi plačala, a takrat si nisva upala reči ničesar.

Zadnji dan smo imeli še toliko, da smo si lahko privoščili vsak po eno kepico sladoleda in natočili v naš stari avto ravno prav bencina, da nas je pripeljal do doma.

Kljub temu, da nismo imeli veliko, je bil naš prvi dopust lep. Sicer z nekoliko grenkim priokusom zaradi neokusne večerje, pa vseeno. Ne bomo ga pozabili. Danes, ko je najstarejši sin star enajst let, mu večkrat poveva, kako je bilo. Zdaj ima na kornetu vsak dan dve kepici sladoleda, tudi pico si večkrat privoščimo. V denarnici je nekaj več denarja, toliko, da v miru in brez skrbi popijemo kavo in pojemo sladoled in ne premišljujemo, ali bomo imeli morda premalo, ko bo natakar prinesel račun.

Ampak, mar so tisti časi mimo? Bo letos lahko šla vsaka slovenska družina na dopust? Bo vsak otrok lahko dobil sladoled? Bosta šla starša lahko vsaj enkrat na večerjo?

Morali bi! Morali, ker si zaslužimo tistih nekaj dni oddiha na leto. Tistih nekaj dni letno, ko smo res lahko v polni meri z otroki, ko se posvetimo partnerju. In takrat nas nič ne bi smelo skrbeti. Morda le to, če je naš otrok dovolj zaščiten pred vročim soncem.

Kaj pa vi? Vam je kakšen dopust še posebej ostal v spominu? Zaupajte nam na forumu.