Ne dolgo nazaj sem imela govorilne ure za starejšega otroka. Učiteljica je bila tako prijazna, rekla mi je, da razume, da se ne morem ukvarjati le z njim, da je super fant, priden, ubogljiv in naj mu le namenim kakšno minutko več svojega časa. Najmanj trikrat me je vprašala, kako naporno je, ker imam štiri otroke in ali mi kdo pomaga. Dobro, tega sem vajena, da me mamice sprašujejo, kako mi vse skupaj znese, ampak da me sprašuje učiteljica? Hm ...

Odgovor sem dobila kmalu, že čez nekaj dni, ko je sin prinesel domov v beležki zapisano obvestilo, da je že petič brez telovadnih hlač.

»Zakaj jih ne vzameš, kaj to pomeni?« sem bila začudena.
Seveda, pozabi. In bil je celo tako iskren, da mi je zaupal, da so mu to v šoli večkrat oprostili, ker je dejal, da mamica, ki ima polno dela z najmlajšima dvema, ne utegne oprati in zlikati njegove telovadne opreme!

Za hip sem ostala brez besed. Seveda! Zato me je učiteljica zasliševala, kako je pri nas. Ojej …

No, včasih si otroci tudi kaj po svoje razlagajo, vidijo svet nekoliko drugače, kot v resnici je. Tako kot zadnjič, v soboto zjutraj. Naj omenim, da sem dan prej zložila in zlikala vsa oblačila (tudi sinove kratke hlače!), pospravila kopalnico, naredila nekaj za službo in odšla spat v zelo poznih urah.
Zjutraj pa je že pred deveto klicala znanka. Prav tista, ki je na videz popolna, vsi so vedno urejeni, stanovanje se sveti, na mizi zdrava hrana …

Slišala sem samo glasek najmlajšega, ki je dvignil telefonsko slušalko in povedal: »Mamica pa še spi! Aha, vedno dolgo spi. Da, sami smo v dnevni in gledamo risanke!«

In ko sem izvedela, kdo ga je zasliševal, sem prebledela. Kaj naj? Priznam, včasih zjutraj težko vstanem. Ampak otroci so vedno pod kontrolo. Četudi še ležim. In četudi sem še v postelji, premišljujem o tem, kaj jim bom zdravega skuhala!

Najmlajši še ne ve, kaj se na obiskih lahko govori in kaj ne. Kaj je včasih bolje zamolčati. Odpravljali smo se k prijateljici. Nisva se videli že nekaj mesecev. Pa je bil najmlajši tik pred odhodom lačen.

»Bomo tam jedli,« sem mu rekla in ga posadila v avto. Prijateljica je skuhala kavo, otrokom postregla sok. Nato je sedla za mizo in pričeli smo pogovor. Pa se je oglasil moj najmlajši, da je lačen.
»Boš jedel doma,« mu rečem.
»Mami, pa saj si rekla, da bomo jedli tukaj!« je bil ogorčen.
Kaj naj dodam? To, da sem si želela, da za hip postanem nevidna. Nasmehnila sem se prijateljici, ta je seveda takoj vstala in pričela pripravljati prigrizek. Ampak meni ni šel v tek. Sin pa je z veseljem jedel.

Oh, ja. Otroci ne lažejo. Morda bi bilo manj zagat, če bi tudi mi, odrasli, poskušali biti bolj iskreni.