Ženske niso slabe voznice. Pika. Tudi mame ne. Če že vozijo počasi in pazljivo, je to zaradi otrok, ki jih prevažajo s seboj. No, ja ... So pa seveda takšne, ki veščin vožnje niso nikoli prav dobro usvojile, ampak po drugi strani pa poznam moške, s katerimi ne bi nikoli sedla v avtomobil. Prvič, kaj definira slabega voznika? Počasna, nepozorna, hitra, brezglava vožnja? Jezimo se nad počasnimi, ker se s svojo pločevinasto škatlo napoti takrat, ko si jih najmanj želimo, nad nepozornimi, ker so smrtna grožnja sebi in vsem okrog, nad hitrimi, ker švigajo mimo in nas zmedejo, ne da bi nam dali čas, da se umaknemo, in brezglavimi, ker so kombinacija vsega tega. Za nekatere je dober šofer tisti, ki se ni še nikoli zaletel. Mislim, da se tu za vsakogar kaj najde in tudi vsak je kdaj takšen.

Dlje ne bom šla, poznam pa dve mami, ki dokazujeta oboje; da mame niso slabe voznice in obenem ravno to, zakaj drugi mislijo, da so. Ena je v vsakdanjem življenju multipraktik v polnem pomenu besede in ko se usede za volan, ni nič drugače. Druga ima težave že ob hkratnem zavijanju in vključevanju smernika. Nobena še nikoli ni imela prometne nesreče, ne morem pa dati roke v ogenj, da jih niso imeli drugi. Zaradi njiju.

Prva je mama dveh šoloobveznih otrok, zelo uspešna poslovna ženska, malo manj dobra gospodinja, krasna sogovornica in dokaj zanesljiva prijateljica. Ima veliko hobijev, od zore do mraka hiti sem in tja ter vmes, ne vprašajte kako, vedno najde čas za svoj mobilni telefon, ki ga ne odloži niti za trenutek. Niti med vožnjo. Ko sem se zadnjič peljala z njo, sem iz avtomobila stopila polna adrenalina, ker je bila vožnja izkušnja zase. Ne vem, kako ji to uspe početi vsakodnevno in da je obenem še živa. Zjutraj, ko otroke pelje v šolo, že po telefonu kliče v službo in se dogovarja za sestanek, vmes kriči na hčer, naj se vendarle pripne, in kara sina, ker je pozabil torbico z malico. Ko odloži, iz torbe potegne torbico z ličili, ker se v jutranji naglici doma ni uspela naličiti. Med izogibanjem počasnim 'pocarjem,' kot jim pravi vijuganje, sem ter tja, vrtoglavo tveganim prehitevanjem popolno nanese maskaro, rdečilo in obrobi ustnice. Potem jo pokliče drugi sodelavec in pravi, da mu je oni prejšnji povedal, da se grdo pogovarja s svojimi otroki. No, z njim se ne ubada kaj dosti in hitro odloži slušalko.

Potem ugotovi, da bi otroci ob tako počasnem tempu lahko še zamudili šolo in pritisne na plin. Nikdar ne prevozi rdeče in se dokaj dosledno drži omejitev hitrosti, a v razdalji med prvim rdečim semaforjem in drugim pri njej vsekakor ne pričakujte zmerne in utečene vožnje, zakaj nikoli vas ne more dovolj presenetiti. Otroke po hitrem postopku odpelje v šolo in če ima srečo, ji ni treba na poti do službe odgovoriti na noben telefonski klic. Nato svoj pločevinasti voziček umetelno parkira na minimalnem prostorčku, ki ga še lahko najde, ne da bi se posebej obremenjevala s kakršnim koli senzorjem za pomoč pri parkiranju. Če vam to leto zmanjka denarja za obisk zabaviščnega parka, vam toplo priporočam vožnjo z njo. Ne bo dosti drugače, in še prihranili boste.

Zdaj pa k naslednjemu primeru. Tudi zaradi druge prijateljice si verjetno kdo na cesti puli lase. Ta je vedno brezpogojno osredotočena na vožnjo in odkrito prizna, da dveh stvari hkrati ne more početi. Med vožnjo se z nikomer ne pogovarja, ne prižge niti radia, ker jo moti vsak zvok, če je pogovor ostalih preglasen, ga hitro utiša s svojim „Ššššš!“ Ves čas posluša, ali ni zvok motorja sumljiv, če klika smernik in neprestano gleda levo in desno, četudi vozi naravnost, da ima lahko vsa ogledala pod nadzorom.

Vzvratno parkiranje je spet zgodba zase, zanj si je treba vzeti čas, bočnemu pa se raje ogne, ker si ji res ne zdi varno. „Kaj, takole sredi ceste, da bi se ustavila in prižgala vse štiri ter avtomobil v taki naglici stlačila na tako majhen prostor.“ Jaz sicer sumim, da je razlog nekaj drugega, vi pa verjetno tudi. Na cesti drugih niti ne ovira pretirano, tudi potrobijo ji redkokdaj, kar je presenetljivo glede na to, kakšna živčna vojna se odvija v notranjosti avtomobila. Dobro, jaz to opazim v potnih kapljicah, ki se svetlikajo na njenem čelu. V želji, da bi vse storila po pravilih in vozila kar najbolj varno, včasih zaradi pretirane pazljivosti skrene s poti, v prenesenem pomenu, seveda. Slabe orientacije namreč nima. Je pač skrbna mama v polnem pomenu besede in vozi tako, da se otrokom ne bi nič zgodilo, ko pa je v avtomobilu sama, vozi tako, da se ne bo nič zgodil njej, ker jo otroci potrebujejo. Ko si boste zaželeli tišine in vožnje, ki je vse prej kot vratolomna, prisedite! Le naprej!