Vprašam vas, kako jim uspe? Kako uspe proizvajalcem prikazati določeno igračo kot nujno življenjsko potrebščino za naše otroke? Če je otrok nima takoj, ali pa vsaj tretji v razredu, je njegova priljubljenost že na nitki!

»Nimaš? Kako nimaš te igrače? Pa saj jo imamo že vse!« so začudene sošolke.

Pa še nekaj uspeva izdelovalcem: narediti nujno potrebno drago igračo. Cenejše variante ne štejejo in niso zanimive.

Najprej smo morali »nujno« kupiti dojenčka, ki lula v pleničko. Ampak, pozor! Dobre so le pleničke, ki jih izdelujejo za tega dojenčka in nobene druge! Naj povem, da so celo nekoliko dražje, kakor za našo »pravo« dojenčico in še paket je bistveno manjši. Kljub temu smo kupili igračko in dojenček je bil, seveda, belec. Za njim je na polico v trgovini prišel še mali »črnček«, ki je sporočal, naj nikar ne zganjamo rasne nestrpnosti in ga takoj kupimo!

Potem so v trgovini dobili še nekoliko mehkejšega in bolj prožnega dojenčka, za tem pa še dojenčka, ki sesa dudo prav tako kot človeški otroček, zajoče, se smeji, odpira in zapira oči ter med spanjem celo malce smrči.

Med vsemi temi nakupi »nujno potrebnih« igrač-dojenčkov smo dobili kar dva »prava« dojenčka, nova člana družine, ampak, to ni isto, to je brez veze, mi je resno zatrdila hči.

»Pravi dojenčki ne štejejo!« je odkimala in odnesla svojo četico igračk.

Potem ko smo že olajšano zadihali, so dojenčki-igrače naenkrat postali nepomembni. Nobena sošolka se ni več igrala z njimi.

»Dojenčki so brez veze!« nas je poučila hčerka in dodala, da se sedaj igra izključno s psi. Z igračko, da ne bo pomote!

»Psa imamo,« sem se resno postavila.

»Ampak ta psiček je tako lep. Laja, potem mu prineseš vodo v majhno rdečo posodico in z jezičkom pije vodo in potem dvigne nogo, pa lula in potem premika noge in ga lahko pelješ na sprehod,« mi je hitela razlagati hči.

»Popolnoma se strinjam s tabo! Vse to počne tudi naš pravi pes! Vsak dan mu lahko odneseš svežo vodo, verjemi, tudi lulati zna in tudi na sprehod lahko gresta. To ti bodo sošolke zavidale! One imajo igračko, ti pa čisto pravega psa, ki lula,« sem jo prepričevala.

Zacepetala je z nogami, zavila z očmi in dejala (da bi se še kamnu zasmilila): »Vsi ga imajo, samo jaz ne!«

Lepo vas prosim, psa vendar imamo! Mar ni dovolj, da lula že pravi?! Res potrebujemo še igračko, da bo lulala po stanovanju?!

Čudežnega psa je potem kupila s svojim denarjem, ki ga je dobila od starih staršev za rojstni dan. Seveda so morale priti na obisk vse sošolke, da so videle, da ga res ima. »Kuža« se je natanko dvakrat sprehodil po stanovanju, osemkrat dvignil nogo in lulal na tla. Potem je izginil na vrh omare v hčerini sobi. Ni bil več zanimiv.

Sedaj je na tržišču nova punčka: visoka je približno meter, ima dolge lase, lahko ji delaš frizure, jo držiš za roke in skupaj hodita naokrog. Ima super oblekice in ima tudi bratca – ampak trenutno ni pomemben, ker je treba najprej kupiti punčko, bratec pride kasneje!

In kaj je najbolj pomembno? Vse sošolke jo že imajo, samo moja hči ne!

Vsak dan mi v glavi odmeva ime te »nujno moram dobiti« punčke, ki ga hči tako vztrajno ponavlja.

»A veš, lahko mi jo prinese dedek Mraz …« je začela zadnjič.

»Aha in z njo se boš igrala točno 36 minut,« sem dodala.

Zavila je z očmi in mi namenila pogled uboge deklice.

Oh, ja, kaj naj storim? Kaj? Ne, dedek Mraz ji ne bo prinesel te punčke, je predraga. Dedek Mraz ji bo v kuverti prinesel nekaj evrov. Potem bo imela kmalu rojstni dan in takrat bo tudi dobila nekaj evrov. Če mora tako nujno imeti punčko, naj si jo kupi sama. Če si jo res tako želi, bo pač morala malo počakati.

Navsezadnje moramo starši otrokom dopovedati, da se vsega ne da imeti in da je včasih potrebno na kakšno stvar tudi počakati.