Spominjam se, da sem že takoj tistega dne začela zelo previdno hoditi, moja hoja je bila precej podobna pinginovi. Tudi jesti sem takoj začela nekoliko več. Takrat je namreč še vedno veljalo, da mora nosečnica jesti za dva. No, po pravici povedano, to niti ni bilo težko. In za vsak primer, da bo dojenček res dobil vse potrebno, sem raje jedla kar za tri. Kakšno gmoto kilogramov sem pridelala v devetih mesecih, raje ne bom govorila.

Tudi spravljanje iz stoječega v sedeči položaj je naenkrat postalo podobno spuščanju težkega tovora z žerjavom. Še preden je moj trebušček sploh začel rasti, sem jaz že porabila ogromno energije za različne kretnje in kriljenje z rokami, da sem se usedla na kavč.

Nekje sem slišala, da je nosečnici dovoljeno imeti nenavadne želje, da mora mož tudi sredi noči vstati iz tople postelje in prinesti ženi kepico sladoleda, če si ga zaželi. Hm ... In so moje želje kar vrele na plan, dragi možek pa je brez besed kimal in jih izpolnjeval. Če pa se je slučajno pritožil, sem našobila ustnice in pričela jokati. Ja, jokati! Saj, baje je tudi to nosečnici dovoljeno. Da joka brez razloga. Postala sem prava punčka iz porcelana. Punčka, ki jo je potrebno negovati, ji kimati in jo razvajati.

Ah, ugotovila sem, da je nosečnost čudovita. Čudovita! Vse dokler trebušček ni pričel rasti. In kmalu je postal viden za vse, za prijateljice, za sodelavke, ki so že rodile. Takrat pa se je začelo.

„A veš, kako si prepričana, da boš rodila?“ me je nekoč vprašala prijateljica, ki je že bila mamica.

Odkimala sem. Le kako naj vem?!

„Takrat, ko te bo tako bolelo, da boš prepričana, da boš kar umrla. Takrat boš rodila,“ mi je mirno povedala.

Ostala sem brez besed. Moj obraz pa je najbrž pozelenel. A to je bil šele začetek. Name so začele deževati takšne in drugačne grozljive zgodbe o nosečnosti in porodu.

Starejša sodelavka, ki je imela že odrasla dvojčka, mi je nekoč zaupala: „Rodila sem prezgodaj in najprej smo bili prepričani, da bosta oba fantka umrla. Potem so ju le rešili. Le pazi se, če te prične kaj ščipati in tiščati. To je znak, da boš rodila prezgodaj. In ničesar ne boš mogla storiti!“

Druga, ki je imela tri odrasle otroke, pa mi je zaupala svoje najhujše skrivnosti: "Ko sem rojevala prvič, sem bila prepričana, da ne bom preživela. Med porodom sem tako močno krvavela, da so v škafu odnašali mojo kri! To pa še ni bilo najhujše! Ko sem rodila in sem na boku ležala na postelji, je bila koža na mojem trenuhu tako raztegnjena, da je visela čez drugo stran postelje!“

Kamor koli sem se obrnila, kogar koli sem poslušala, vse so govorile le še o tem, da so komaj preživele, da so morali njihove dojenčke oživljati, da jim je skoraj počila žilica v glavi, da je malo manjkalo in bi bile hrome za vse življenje. Takšne in podobne zgodbe žensk, mamic, sem poslušala, uboga nosečnica pri dvajsetih!
In moja reakcija?

Skoraj vso nosečnost sem prejokala. Bala sem se usodnega dne, ki bo pomenil konec. Nosečnost se je naenkrat prelevila v nočno moro. Nič več se nisem ukvarjala s tem, kako bo, ko bom mamica, ko bo prišel dojenček. Nič več ni bilo pomembno, kakšne oblekice bo imel in kakšen voziček mu bom izbrala. Bilo me je strah. Resnično strah! Prepričana sem bila, da mi nikoli ne bo uspelo. Meni ne.

In za piko na i je bila moja ginekologinja na zadnjem ultrazvočnem pregledu tako „dobra“, da mi je, kljub moji prošnji, da ne želim izvedeti, kakšnega spola je otročiček, vsa vesela rekla:“ Ma, saj ne morem biti tiho, če se pa tako lepo vidi! Fantek je!“

Kljub temu da nisem imela niti najmanjše želje roditi, da bi najraje nekam pobegnila, sem v začetku avgusta rodila: po nekaj urah predihanih popadkov kar štiri kilograme in pol težkega fantina! In preživela. Tisti trenutek, ko sem svoj mali, mehki čudež stisnila k sebi, so vse besede izgubile moč, strah se je razblinil v nič.

Žal mi je bilo, da sem dovolila vsem besedam, da so mi prišle do živega. Žal mi je bilo, da sem dovolila, da se je strah naselil v moje kosti in nisem utegnila premišljevati o ničemer drugem, razen o tem, ali bom preživela porod ali ne. Nisem utegnila uživati v svoji nosečnosti in stkati vezi s še nerojenim otročkom.

A vse to sem popravila že čez dve leti, ko sem bila spet noseča. Takrat se mi ni bilo potrebno ukvarjati z napihnjenimi zgodbami nekaterih mamic. Nisem bila več primerna za poslušanje takšnih izmišljotin, saj sem imela za sabo že svojo izkušnjo.

Drage nosečnice, nikar ne verjemite vsega! Če bi bilo tako hudo, bi po svetu hodili sami edinčki, mar ne? Uživajte v nosečnosti, z veseljem pričakujte porod. Poslušajte svoje telo in se veselite. In ne pozabite, vsak predihan popadek je znak, da ste vse bližje in bližje svojemu malemu čudežu. In ta je tako čudovit, tako edinstven, da nikakor ne sme biti edinec!

Svoje mnenje lahko zapišete na forum.