No, sedaj pa mi povejte, v čem je skrivnost?! Med tednom jih budim, konec tedna oni budijo mene. Zakaj enostavno ne zamenjajo ritma?!

Zadnjič sem našemu triletniku obljubila, da ga bom, ko bo  najstnik, vsako jutro zbudila ob šestih. Pa je le začudeno prikimal. Naš sinko je poln energije. Tako poln, da nima časa za spanje. Ker menim, da otroci potrebujejo več spanja kot odrasli, odrasli pa tudi kakšno urico zase, gredo otroci spat ob zmernem času. Mlajša dva ob 19.30, starejša dva pa uro kasneje. Ampak mlajši sinko se ne strinja. Niti predstavlja si ne, da bi mamica in ati lahko počela še kaj drugega, kakor da njega nosita nazaj v posteljo. In če dobro pomislim, sta pri treh letih isto počela starejša dva. Šli smo se igrico, kdo bo koga, ali kdo bo prej padel v posteljo in zaspal.

Triletnik gre vsak dan spat po ustaljeni rutini. Gleda risanko, preberemo knjigo, umijemo mu zobke. Najprej je na vrsti ati. Odnese ga v zgornje nadstropje in opravi svoj ritual: pove še eno pravljico, zapoje dve pesmici, prižge majhno lučko, vklopi CD s pesmico, objame, poljubi, objame, pomaha in potem lahko gre. Potem sem na vrsti jaz. Prinesti moram tri požirke soka, zapeti tri pesmice, povedati nekaj smešnega, ga objeti, poljubiti, zamenjati CD, ker tisti, ki ga je pripravil ati, ni bil pravi, pomahati, poslati poljubček, še enkrat objeti, pomahati in potem lahko grem. In tukaj naj bi se zgodba zaključila. Pa se ne. Nikakor ne!

Triletnik že čez nekaj sekund prisopiha iz zgornjega nadstropja, ker ga tišči lulat. In potem ga nesemo nazaj v posteljo. Naslednjič pride dol, ker je spet žejen. In potem ga zebe, kmalu zatem mu je vroče, potem ga je strah, nato se mu zazdi, da je slišal volka in potem ga moti lučka v sobi. Ko jo ugasnemo, je, seveda, pretemno in jo je treba prižgati nazaj. Potem je že čas, da ga spet tišči lulat.

Z možem včasih že stiskava zobe in poskušava še z zadnjimi atomi dobre volje ustreči malemu vodji, toda … Grrr! Kdaj se bo to končalo? In prosim, recite, da je tudi pri vas tako!

Starejša dva otroka sta me naučila, da je tudi to obdobje prehodno. Da se nekoč kar neha, samo od sebe. Otroci rastejo in odrastejo.

Starejša dva se umijeta sama, pravljice ne potrebujeta več. Vsak večer dobiva z možem poljubček in objem, potem pa se skrijeta za vrati svoje sobe. Nikogar ne potrebujeta, nikogar ne motita. Dovoljeno nama je, da pozno zvečer, ko se odpraviva spat, vsakega izmed njiju pobožava s pogledom in jima v mislih še enkrat zaželiva lahko noč. Njuna noč je mirna.

Triletnik tudi že spi. Najmlajša pa že komaj čaka, da odpreva vrata v spalnico. Ona je radar posebne vrste. Takoj, ko zasliši najin korak, sede v svoji posteljici in iztegne male ročice. Le kdo bi se jim lahko uprl? Le kdo je ne bi vzel k sebi?

Kakšne so vaše izkušnje? Lahko jih opišete na forumu.