Vas zanima, kaj se mi je tokrat pripetilo? Seveda vas in to natanko toliko, kot me boste potem kritizirali, da si izmišljujem! Pa si ne! Le tako nesrečno ponesrečena sem! Smola pač!

Sprevod dedka Mraza. Moj sinek pa tako vznemirjen, da sem se ves dan bala, da bo ubogega dedka podrl na tla takoj, ko ga bo zagledal. Pravzaprav sem se tudi sama veselila. Ne dedka Mraza, pač pa sprehoda in druženja z ostalimi starši.

Letos december ni bil tako hladen, a ko se je skrilo sonce, je  temperatura hitro padla.
Oblekla sem žametne nosečniške hlače. Nisem noseča, Jan pa je tudi star že dve leti, a v njih se pač počutim najbolj udobno. Ne ovirajo me pri gibanju, trebuh pa je varno spravljen v podaljšku, kar je vsekakor fantastičen trik. Vam povem, da na ta način v pasu prikrijem vsaj dva centimetra (zarotniški nasmeh in pomežik). Pa pustimo zdaj hlače. Navlekla sem še bundo, se napol zadavila s šalom in si čez glavo poveznila baretko, ki je bila večja od površine moje glave. "Krasno, me vsaj ne bodo prepoznali!" sem se tolažila. Moja dva sta me že nestrpno čakala pred hišo. Jan je takoj, ko sem priskakljala po stopnicah, planil v jok. Revček me je prvič videl s kapo, podobno baretki, ki mi je zakrivala vse, kar je na glavi mogoče zakriti. Ampak ni bilo hudega. Prepričala sem ga, da me kapa ne želi pojesti in da bi bilo fino, da se odpravimo proti centru mesta.

Med potjo sva z možem prav prijetno klepetala in se začuda prav v vsem strinjala. Tudi Jan ni imel nobenih težav in je v vozičku nagovarjal svojo desno rokavico. Mimogrede, rokavice so zakon! Še posebno tiste z obrazki na konicah prstov!

Žal pa je tako, da gre povsod, kjer sem jaz, nekaj narobe. Ali veste, kaj se zgodi, če je zunaj mraz, vi pa brez hlačnih nogavic pešačite nekaj kilometrov? No, moj mož tega ne bi vedel, če se ne bi že najmanj stokrat to pripetilo meni. Med hlačami in kožo pride do trenja in ta srbečica te lahko pripelje tako daleč, da počneš stvari, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi. Mislila sem, da se mi bo zmešalo! Presneto, kako to srbi! Vse me je srbelo – rit, stegna, noge in še popek, saj sem imela visoke nosečniške hlače!

Prispeli smo do mesta, od koder se je začel sprevod, jaz pa sem stekla do klopi ob cesti in se praskala kot potepuški pes. Nič ni bilo bolje, ker zaradi otrplih nog čez hlače praskanja nisem čutila. Ljudje so pogledovali proti meni, jaz pa sem si zavihala hlačnici in se tako vneto 'čohala', da sem skoraj pozabila, kje sem! Ampak še vedno ni pomagalo! Še bolj me je srbelo! Najraje bi se skrila za grmovje, si potegnila hlače dol in se čohala, dokler ne bi to peklensko mučenje minilo!

Tako hudo je bilo, da bi naredila vse, da bi se le lahko kje slekla. Nato sem se spomnila, da smo blizu maminega bloka. Fanta sem pustila v množici, ki se je že pomikala po ulici navzgor. Mož je zakričal za menoj: "Kam greš?! Kaj vendar počneš?!" Jaz pa sem mu zaklicala kot bi šla v boj: "Pojdita brez mene! Vse bo še dobro!" In odvihrala uresničit super načrt odrešitve. Med tekom sem že skoraj obupala, toda razum mi je rjovel: "Počakaj do dvigala, zaprli te bodo, če se slečeš sredi ceste!" Končno sem po maratonsko pridirjala do bloka, se obesila na zvonec domofona in skoraj vdrla v dvigalo, ki se je po polžje pripeljalo v pritličje. V trenutku, ko so se vrata zaprla, sem pritisnila osmico in si potegnila hlače do gležnjev. Z vso strastjo, ki sem jo premogla, sem se začela tako vneto praskati, da sem popolnoma pozabila na svet okrog sebe. Nič ni bilo pomembno, le jaz, moja rit in premražena stegna!

Vratom dvigala sem kazala hrbet in se sklanjala k tlom, da si popraskam še gležnje. Nenadoma so se vrata odprla in gospa srednjih let je najprej zagledala moje na pol premajhne rdeče hlačke in dobro prekrvavljene noge, ki so se odlično ujemale z barvo škornjev! S spuščenimi hlačami sem se zazrla vanjo. Reva ni vedela, kaj naj reče, niti si ni upala v dvigalo. K sreči sem nadarjena za norčevanje iz same sebe, tako da sem ji v smehu razložila nastalo situacijo. Na koncu sva se obe prismejali v osmo nadstropje, kjer mi je gospa že ponujala ognjičevo mazilo, da bi lahko uspešno prišla nazaj domov.

Mož in sin sta preživela zabaven sprehod in še lepši sprevod, jaz pa imam dodobra prekrvavljena stegna. Jan seveda pol poti ni vedel, za kaj gre, se je pa uspel skregati z rokavico in ji odgrizniti palec.

Toliko o zadnjem sprevodu, letos pa bom s seboj nesla šotor ali preprosto oblekla hlačne nogavice ...