Hm, ja, sliši se dobro. Za petnajstletnika že – za triletnika pa ne! A ravno tega imamo v naši hiši. Trmastega, vztrajnega, neomajnega, odločnega, nepopustljivega, svojeglavega triletnika. Ki res ve, kaj hoče in ki je prepričan, da sem jaz, njegova mati, na svetu le zato, da mu strežem, kimam in pomagam pri izvršitvi njegovih ciljev!

Zadnjič je ostal doma. Malce je bil bolan. Ravno toliko, da ni mogel v vrtec in da je bil še čisto pri močeh. Da bi ležal pri miru? Zakaj le? Da bi se igral v igralnici? Le zakaj, če je pa tako fino lotiti se mamice ravno takrat, ko telefonira. Dopoldan sem si rezervirala zanj, toda vseeno je bilo potrebno še kaj narediti. Preden sem zavrtela telefonsko številko in se začela pogovarjati, sem ga lepo prosila, naj bo minutko tiho.

"Mamica bo govorila po telefonu. Lepo tiho sedi tukaj. Ko končam, se bova igrala," sem mu obljubila.
Že to, da je pokimal z zamišljenim pogledom in napol priprtimi usti, bi mi moralo dati misliti.
Dobila sem želeno osebo in pričela telefonski pogovor, ko sem za hrbtom zaslišala: "Mami, mami, mami!?"
Sprva tiho, narahlo, nemoteče.
"Mamiiii, maaaamiiii, maaaamiiii!" se je zaslišalo že nekoliko bolj glasno.
S kazalcem na ustnicah sem mu pokazala, naj bo tiho. Pa se je umaknil in začel s svojo najljubšo: "Mami, mami, mamiii …" V minuti je sposoben 250-krat izreči besedo mami!

Ves čas mojega pogovora je za mojim hrbtom izgovarjal besedo mami. Seveda nisem na koncu imela niti najmanjšega pojma, o čem sem se pogovarjala.

Po pogovoru sem globoko vzdihnila in rekla (priznam, skozi zobe): "Ja, mali? Kaj si hotel?"
"Zdaj sem pa pozabil," mi je užaljeno povedal in se šel igrat.

Tudi večerni ritual je nekaj posebnega. Najprej mora z njim v sobo ati. Ta mu pove pravljico, zapoje pesmico, mu pomaha v pozdrav, pošlje poljubček, spet pomaha, poljubček, ga objame in šele nato lahko zapusti sobo.

Potem sem na vrsti jaz. Prinesti mu moram nekaj požirkov soka, mu povedati, kaj je počel čez dan, odgovoriti na nekaj vprašanj, zapeti pesmico, ga objeti, poljubiti, odpreti vrata, pomahati. Ampak, tu se zatakne. Pomahati mu moram na deset različnih načinov. Ne hecam se. Če enega izpustim, mi pokaže, kako še nisem pomahala. In če slučajno ne pomaham tako, kot si mali šef zamisli, ni dobro. Res ne! Potem sledi poljubček, pa spet pomaham na dva načina in lahko zapustim njegovo sobo.

Vem, kaj boste rekli – starši, ki jih otrok vrti okrog prsta! Najprej pridite in ga spoznajte! To je otrok, ki ne odstopa. Otrok, ki je angelski, če se mu prilagodiš. In dokler so njegove zahteve tako majhne – uf, lepo je imeti mir!

Ah, nič ne bom tarnala, da je nemogoč. Res je trmast, res je vztrajen, a zato nič manj naš. Radi ga imamo takšnega kot je. Če ne bi bil tak, bi bilo nekaj narobe. In kadar je res težaven, lahko možu zabrusim, da se je vrgel po njem. Ko sva z možem sama, ves čas govoriva o njem in se smejiva. Ker je res poseben fant! Tako kot vsak. Svet zase. In prav je tako! Kje pa piše, da mora biti otroški svet vedno naravnan po načrtih staršev?

Mnenje lahko zapišete na forum.