Verjetno obstaja le malo ljudi, ki se dopusta ne bi veselili. Takrat si končno lahko odpočijemo od napornega delovnega leta, si naberemo nove energije in moči, se družimo s prijatelji in končno preživimo malo več časa s svojo družino ... ali le s partnerjem.

Saj me nič ne moti, če se starša odločita, da bosta otroka pač pustila pri kakšni babici in si vzela nekaj časa le zase. Če otroka vzamete s seboj na dopust, pa bi pričakovala, da se bosta z njim tudi ukvarjala. Da, na dopustu me je zmotilo ravno to – starša, ki sta očitno prišla na dopust le zaradi sebe, na svojega pet let starega malčka pa pri tem skoraj pozabila, čeprav sta ga vzela s seboj.

Nekako takole je bilo...

Petletni Marko je prvi dan svojih poletnih počitnic najprej želel preizkusiti svojo novo vodno pištolo. „Ati, ati, kje so mačke?“ se je začel dreti po dvorišču. „Hočem poditi mačke z vodno pištolo!“ Oče mu je odvrnil le, da mačk trenutno ni in da naj počaka, morda se bodo prikazale kasneje.

Nato je Marko iz radovednosti s svojo vodno pištolo začel streljati mravlje. No, pa je bila stvar začasno rešena. Ko mu je zmanjkalo vode, je svojo igračo najprej želel napolniti kar sam, vendar je pri tem pri nas, dopustniških sosedih, naletel na neodobravanje. Ko je odprl vodo je cev namreč usmeril naravnost k nam, verjetno po nesreči. Ko je to videla njegova mama, je malčka zagrabila in rekla, da mu bo pištolo napolnila ona. Vendar smo nenapovedane prhe s sosednjega dvorišča vseeno doživeli še nekajkrat ...

Drugače pa je dečka veliko bolj zanimalo to, kaj se dogaja pri nas in pri vseh ostalih sosedih, kot doma. Tako je bil večino časa kje na obisku. Njegova starša sta mirno uživala v svojem dopustu, tudi ko je bilo očitno, da malček drugod že prav nagaja ali da si želi tudi njune pozornosti.

Najhuje je bilo, ko je prišel k nam, njegova starša sta si ravno privoščila popoldanski počitek, in nas prosil za kozarec vode ali cedevite. Seveda smo mu vedno ustregli, vendar se nam nikakor ni zdelo prav. To, da sta starša na dopustu, nikakor ne pomeni, da mora biti otrok zato žejen! Takšno je vsaj moje mnenje.

Nam se je Marko kar malo smilil, ostali sosedje pa so ga običajno kar hitro odpravili. Če se že starša nista želela ukvarjati z njim, smo se malo vsaj mi. Nikoli ju ni skrbelo, kje je in kaj počne. Le večer pred našim odhodom je njegov oče rekel, da naj mu kar povemo, če bo mali preveč nadležen.

Upam le, da sta se Markova starša dovolj spočila, da se mu bosta lahko vsaj doma več posvečala.