Meni se je že nekajkrat, a si nisem nikoli posebej gnala k srcu. Zadnjič pa tega nisem mogla več pogoltniti in me je prizadelo – ker nekateri iz muhe delajo slona. Pred preteklimi prazniki se je v sinovem vrtcu odvil dogodek za starše, na katerega smo odpeljali tudi naša škrata. A niso vse predstave zanimive in kar nekaj otrok se je na tisti začelo dolgočasiti. O okusih ne razpravljajmo ... Razumljivo je, da je včasih še odraslim težko sedeti pri miru, ko se jim nečesa ne da gledati, sploh pa otrokom, ki bi se najraje podali v dir. Mala triletna 'soseda' na moji levi je v maminem naročju začela brcati v stol in tako poskušala popestriti dogajanje, mamici pa je po nekajminutnem prigovarjanju vse začelo presedati in se je z njo odpravila ven. Očitno jo je punčka precej razjezila, saj se je, takoj ko so se zaprla vrata, izza njih zaslišal otroški jok in strogi mamin glas. Očka je skupaj z mlajšo sestrico ostal zraven nas. In se ni posebno vznemirjal ...

Meni je bilo punčke, iskreno povedano, žal. Ker se spomnim, kako mi je bilo kot otroku težko sedeti pri miru. Mislim no, katerega otroka brigajo procedure, bolj namenjene odraslim kot pa njim, in jih tja jemljejo zato, da je družina skupaj? In sploh, če veš, da je tam nekaj, kar otroku ne bo povšeči, ostani z njim doma, pa ti bo prihranjena slaba volja. Ker malo ljudi uspe majhne otroke prepričati, da bodo pri miru. Ker to običajno ni v njihovi naravi.

No, saj je bilo tudi najinima dvema dolgčas, a smo se zamotili s štetjem prstkov, našimi osebnimi 'podnapisi' in objemčki smo si pač uprizorili našo predstavo. Po koncu smo se zbrali na igrišču, kjer sta očka, ki je z nami odsedel do konca predstave, in mlajšo hčerko pričakali vidno jezna mamica in hčerka. Cukrček je igrivo tekal po igrišču in cvilil od veselja. No, to pa je nekaj za otroško dušo!

„Kako je živahna!“ sem pokimala očku. Njemu pa, kot da je tema sedla na obraz. „In kaj zato, če je živahna?“ je osorno vprašal. „Saj nisem mislila nič takega, otroci so pač živahni in tako je. Hvala bogu, da je tako,“ sem mu rekla. In nato nekaj minut tišina. Z možem sva malima dvema na glavo natikala kape, vsi skupaj smo se pomikali proti izhodu. In potem oče spet: „Jaz pa raje vidim, da je živahna, kot da bi sedela pri miru kot cvek,“ ni odnehal. „Tudi jaz, če otrok teka, potem je zdrav in vesel in mu nič ne manjka,“ sem pojasnila. Ko smo odpirali vrata z igrišča na parkirišče, je še kar mlel: „A ne bi vi raje videli, da imate živahne otroke?“

Človek božji, sem rekla kaj tako grešnega? Mož mi je samo diskretno pokimal, naj pustim zadevo pri miru. Meni pa to ni dalo miru. Zakaj se je počutil tako prizadetega? Ker je bilo to res in mu ni bilo vseeno? Ali zato, ker enostavno ni prenesel nobene besede na račun svojega otroka? Tisti, ki otroke imamo, vemo, kako radi jih imamo, jih kujemo v zvezde in nas resnično prizadene, če bi jim kdo rekel ali storil kaj slabega. Zakaj smo, ravno ko gre za naše otroke, tako občutljivi na 'ugotovitve' drugih? Saj otroci niso nezmotljivi, kot nihče drug, in dejstvo, da gre za naše otroke, tega ne spremeni.

Ne gre vedno vse po načrtu, včasih kaj prevrnejo, razbijejo, koga udarijo ali rečejo kaj neprimernega, ob čemer nam je nerodno. A predvsem tisti, ki otroke imajo, vedo tudi, da ne gre vedno vse po načrtu. Hudo nam je, če kdor koli prizadene našega otroka, pa tudi za druge nam ni vseeno.

Po drugi strani pa je to tudi čisto človeško. Te 'ugotovitve' prizadenejo tudi nas, običajne odrasle. Pride na obisk soseda z bloka, takšna posebej redoljubna, ki se malo manj kot s prstom sprehodi po policah, da pogleda če je na njih prah … „Saj pri nas pa prah brišemo vsak dan, takoj ko pridemo iz službe ...“ nam povedo. In se počutimo nesposobne, neorganizirane in slabše od njih. Zaradi nekaj prašnih kosmičev. Ali pa sosed, ki se dobrodušno nagne čez naš plot, nas nekaj sekund tiho opazuje in nato reče: „Čujte sosed, a vi ste pa vrata kar na belo pobarvali, pravite … Mi smo jih z rjavo, zaradi smoga, bela je treba stalno čistit ...“ In? Strinjam se, velikokrat lepo zavijejo svoje ugotovitve, namesto da bi naravnost povedali, če se jim zdi, da nekaj delamo povsem narobe. In vedno nas zaboli, ker o sebi nočemo misliti slabo in delamo tako, da je nam prav. Prvič, zakaj je sploh treba komu kaj reči, če ga nisi vprašal za mnenje? Drugič, zakaj smo tako neprepričani sami vase, če v nas s takšno lahkoto dregne komentar drugih? Problem je v nas, ne tistih, ki si dovolijo takšne in drugačne opazke. Zato, dragi očka z vrtca, pomirite se, proti živahnim otrokom nimam nič, še najmanj proti vaši hčerki. Komentar o živahnosti je bil prej posledica razmišljanja na glas kot to, da bi vam pritlehno želela nekaj povedati. Imam jih tudi sama in hvala bogu, da so živahni. Ni treba, da se zaradi tega slabo počutite.