Pa moški? Se jim življenje tudi spremeni? Seveda se jim, ne trdim drugače. A tako močno kot nam, mamicam, se ne! Še vedno imajo minutke zase, ki jih tako nujno potrebujejo. In da ne bi imeli slabe vesti, nam znajo povsem preprosto razložiti, zakaj je tako. No, vsaj moj moški je tak ...

Ko rodiš, je moški ob tebi, ti pomaga, te spodbuja. Ampak … če otroka dojiš, ga očka ne more nahraniti.

"Draga, z veseljem bi ga nahranil. Z veseljem bi bil tokrat doma jaz in bi ti šla na aerobiko, toda saj veš …" se je namuznil moj dragi, ko je bila najmlajša stara mesec dni in dobesedno priklopljena name.

In je šel brez slabe vesti na trening. In je šel brez slabe vesti k prijatelju popravljat avto. In je moral on v trgovino, kjer je bila dolga vrsta. No, nekoč sem šla v trgovino sama, pa nisem uspela priti do blagajne. Moj mobitel je neusmiljeno zvonil že, ko sem izbirala kruh.

"Pridi doooomooov!" sem zaslišala nervoznega dragega in hočeš nočeš oddrvela nazaj proti domu nahranit dojenčico. Za kavo s prijateljico sem se obrisala pod nosom.

"Ni pošteno, vse moramo narediti mamice!" sem se uprla. "Kuhamo, pospravljamo, negujemo naše malčke, negujemo naše može!"

A dragi je le skomignil z rameni, v njegovih očeh so se zasvetile nagajive iskrice: "Narava je že vedela, zakaj je ženski naložila toliko dela!"

No, uspelo mu je pobegniti skozi vrata, ne da bi dobil v glavo najbližjo plišasto igračo.

Le počakaj, sem si mislila …

Otroci rastejo in rastejo. Pride čas za prve korake, prve besede. No, najprej pridejo na vrsto zlogi. Saj veste: A-a, ta-ta, ata-ata.

Hm? Le kaj nam skuša otrok s tem povedati? Seveda! Povsem preprosto! In jaz sem svoje otroke poslušala, v bistvu nisem naredila nič drugega, kakor to, da smo vadili zloge: "Ata, atiiiii. Reci atiii, srčece moje!"

Tako je bila prva beseda mojega sončka ATI. Čudežna beseda, pomenila je tako veliko!

In sem klicala dragega v službo.

"Ne boš verjel, dobili smo prvo besedo!"

Seveda je bil radoveden, katero, in ko sem mu povedala, da je ta beseda ati, je bil najbrž pol metra višji.

Po prvi besedi pa so se stvari v naši hiši za nekaj stopinj zasukale.

Dojenčici se je zahotelo igre in je zaklicala: "Ati!" In seveda je ponosni ati stekel k njej. Malčica je želela jesti in zaklicala: "Ati!" In ati je tekel. Najlepše pa je bilo ponoči, ko se je prebudila, malce zahlipala, postavila na nogice in proseče zaklicala: "Atiiii!"

Narahlo sem ga sunila pod rebra in mu zašepetala: "Dragi, tebe kliče!"

Hočeš nočeš je ves zaspan vstal iz tople postelje in se odpravil k njej. Tudi zjutraj je, ko se je prebudila še pred petelinom, poklicala njega. Jaz pa sem se brez slabe vesti obrnila na drugo stran in odsmrčala še nekaj kitic.

In kar je najlepše: vse štiri otroke sem najprej naučila besedice ATI!

Poskusite, mamice, vsak očka bo razorožen, ve pa boste končno imele vsaj pet minut zase!

O kolumni lahko poklepetate tudi na forumu.