Ko je odšla spat, je bila nekoliko vroča, a nič pretiranega. Uro kasneje je jokala, izmerila sem ji vročino in ji dala zdravilo, ker je bila vročina dokaj visoka. Potem je vso noč ležala pri nama. Tipala sva njeno čelo, vročine ni bilo. Proti jutru pa je temperatura pričela nepričakovano naraščati. V hipu se je povišala.

Bila je peta ura zjutraj, mož se je ravno odpravljal v službo, v spalnici sva bili sami. Zaslišala sem stokanje, nato pa sem ob sebi začutila tresenje. Skočila sem pokonci in zaklicala moževo ime. Pritekel je v spalnico in prižgal luč. Prizor, ki sva ga zagledala, je bil grozljiv. Najina leto in pol stara deklica se je tresla v krču in nepremično gledala v steno. Poklicala sem jo po imenu, jo prijela. Bila je vsa v krču, povsem trda. Pričela sem kričati, da ima vročinske krče. Mož ni premišljeval, prijel jo je v naročje in stekel z njo v kopalnico. Z eno roko jo je držal v naročju, z drugo pa hladil s prho. Prenehala se je tresti, še vedno pa je bila nekaj časa nezavestna.

Sama sem odpovedala, moje roke in noge so se spremenile v mehko gumo. Niti hoditi nisem mogla. Po nekaj sekundah pa sem le pričela razmišljati. »Sedaj nisi pomembna ne ti ne tvoji strahovi! Rešiti moraš otroka!« je švignilo skozi moje možgane. Prijela sem telefon in poklicala pomoč: 112. Oglasil se je policist in takoj prevezal naprej. Le nekaj sekund je trajalo, da sem na drugi strani zaslišala glas zdravnika. Ta me je pomiril; dejal je, naj deklico zavijemo v mokro rjuho in vprašal, če je pri zavesti. Končno se je iz kopalnice zaslišal njen jok in tudi jaz sem olajšano pričela jokati.

Nekako nam je uspelo, da smo se oblekli in odpeljali do najbližje urgence. Mož je vozil, jaz sem sedela zadaj in držala najino deklico v naročju. Ves čas sem upala, da se krči ne bodo ponovili, ves čas sem obljubljala, da naredim vse, samo naj bo z najino deklico vse v redu. Tako zelo se je vlekla cesta! Tako zelo počasi so tekle minute do prvega zdravnika. In tako grozna je misel, ko se zaveš, da usoda ni v tvojih rokah. Da je včasih neizbežna, da ne moreš ukreniti ničesar, da smo ljudje tako majhni.

Sprejeli so jo na infekcijsko kliniko v Ljubljani. Najina deklica je mirno prenašal vse preglede. Odpeljali so nas v majhno sobico. Potem je bil na vrsti odvzem krvi. Saj vem, da je bilo nujno, toda … Sestra ni mogla najti žile. Držala sem deklico, sestra pa jo je zbadala v obe rokici, poskusila je najti žilo še v njeni nogici. Hčerka je tulila in najraje bi jim zakričala, naj prenehajo, naj je ne mučijo več. Ampak, saj vem ... Morajo. Pomembno je, da jo pozdravijo. Matere tako čustveno reagiramo, ko gre za otroke. Tako rade bi jih le pestovale in jim obljubile, da bo v njihovem življenju vse le dobro in lepo.

Krči se niso ponovili, smo pa ostali v bolnišnici štiri dni, ker je imela zelo trdovraten virus in je potrebovala antibiotike. Z možem sva bila ves čas ob njej in ji dala vedeti, da je ne bova nikoli pustila same. Počutila se je varno. Razumela je, da moramo počakati v majhni sobici, dokler se ne bo pozdravila.

Tretji dan je sestra omenila, da bomo najbrž odšli domov. A zdravnik na viziti je zmajal z glavo. »Ni še v redu,« je dejal. »Staršem smo obljubili, da gredo danes domov,« je povedala druga zdravnica. »Zadnjo besedo ima otrok,« je resno rekel zdravnik. Prikimala sem in videla, da je moja deklica v dobrih rokah. Nikamor se nam ni mudilo. Naj jo dobro pozdravijo, naj se nikoli več ne ponovi ta virus in vročinski krči.

Ni nam bilo težko čakati štiri dni v majhnem prostorčku. Videla sva, da je najini deklici vsak dan bolje. Zvečer, ko je zaspala, ko se je vse umirilo, pa sem premišljevala, koliko majhnih otrok je že bilo v tej mali sobici. Koliko mamic je sedelo ob posteljici? So šli vsi domov? Koliko solza je že videla ta sobica? Kako se počutita mamica in očka ob res zelo bolnem otročku? Zakaj moramo starši vse to doživeti? Otroci morajo biti zdravi in veseli in polni vragolij. Otroške bolnišnice bi morale samevati. Nobena mamica, noben očka ne bi smel jokati, ker noben otrok ne bi smel biti bolan.

Zdaj smo doma. Imamo zdravila, če se vročinski krči slučajno ponovijo. Bom znala pravilno ukrepati? Se bom spet tako prestrašila? Se bodo ponovili? Pet odstotkov otrok ima vročinske krče.