No, v katero kategorijo se potem uvršča moj mož? Naj omenim, ni naše gore list. Daleč od tega. Niti pripadnik bele rase. Moški blizu tridesetih je s selitvijo pod naše Alpe postal, vsaj kar se tiče vsakodnevne komunikacije, gol in bos. Začel se je učiti našega jezika, ki ga po ustih premetava kot vroč krompir. „Koliko soglasnikov na kupu! Kako je sploh mogoče, da 'r' in 'v' izgovoriš skupaj?“ Kljub vsemu se je zaljubil v besedo 'zgodovina,' ker je tako pristno slovenska in se od poimenovanj v vseh drugih jezikih, ki jih zna, razlikuje. In vseeno ne more izgovoriti besede 'žvižgati,' iz katere na koncu nastane 'žvžv.' Tudi prav.

Ne zavidam mu. Sama se nisem njegovega jezika nikoli strašno dobro naučila, čeprav vsi pravijo, da ta zveni kot pesem. Preveč samoglasnikov na kupu za Slovenko, ki je navajena meni tako ljube hrapave in oprijemljive slovenščine. Njegov jezik je narejen za petje, ko pa ga poskušam izgovoriti jaz, se zdim sama sebi kot čarovnik, ki iz ust vleče dolge svilene trakove. Muka. Skratka, popolnoma ga razumem, saj so bile pred slabima dvema letoma vloge popolnoma obrnjene. Mu pa nekaj štejem v velik plus. Komunikacija z njim, trmast, kot je, namreč zahteva, da brez pardona govoriva le slovensko. Tako močno je ugriznil v kislo in trdo jabolko slovenskega jezika, da je nepopustljiv do samega sebe, posledično pa še do mene. Komunicirava po polžje. Traja približno pet minut, da mu dopovem, naj pomete stopnice, nato pobriše prah in nato nadaljnjih dvajset, da se dogovoriva, kje ga bom čakala ob koncu službe, da odideva domov.

Včasih sem na robu obupa, ker mu ne morem nič dopovedati, nato razbolelega grla in načetih živcev odneham. In čeprav sem že čisto iz sebe, on še vedno mrtvo hladno vpraša: "Kaj si rekla? Nisem razumel. Lahko ponoviš?“

In greva spet od začetka. Ugotavljam, da je ugotovil popolno zaporedje besed, ki dajejo vtis, da ima slovenščino v malem prstu. Prvič: o nečem ga povprašam. Prva beseda je "Ja.“ Če vidim, da se odgovor ne ujema s kontekstom vprašanja, vprašam še enkrat. Drugič je odgovor "Ne.“ In ko še enkrat ponovim, ker pač vprašanje ne zahteva niti odgovora z da ali ne, reče "Kaj?“ Ob vsem tem brcanju v temo je tako ljubek, da mu ni kaj zameriti. In z vsakim dnem se vzpenja više.

In potem, šala stoletja. Moja mama ga ob koncu dneva vpraša: "No, kako si? Je bilo naporno?“
Pisano jo pogleda in zardi. Nato se vidno zmeden obrne k meni in nejeverno vpraša v angleščini: "Zakaj tvoja mama govori o porničih?“ Kaj naj zdaj? O takšnih stvareh pred žensko, ki te je rodila, pač ne razpravljaš, vsaj jaz nisem tako svobodomiselna. Ona je seveda vztrajala, da pojasnim, kje je prišlo do komunikacijskega kratkega stika. Kako nerodno ... "Hja veš, zanima ga, zakaj ga sprašuješ o porničih ...“

K sreči ima moja mama občasno strašen smisel za humor in tako je nesporazum rešila na licu mesta. "Ojoj ,ne, nisem tega vprašala. Veš naporno pomeni, 'težko,' 'utrujajoče,' utrudljivo.' Porno … no, to je pa, saj veš kaj.“ Muzali smo se vsi, smejala, ampak res od srca se je le ona.

Ko sva oni dan morala k zdravniku, je vztrajal, da v ambulanto odide sam. Čez deset minut se je očarani medicinski sestri očitno zdelo nadvse pomembno, da pokuka ven na hodnik, po katerem strašno odmeva in vpričo vseh tam prisotnih zelo glasno in razločno pove: "Kako pa vaš mož lepo govori slovensko! Pa tako kratek čas živi tukaj. Vse razume in tako lepo govori!“ Pošljem ji vljuden nasmešek v zahvalo za kompliment, čeprav poznam tudi drugo plat medalje in sem vesela, da mu trud in uspeh prizna tudi okolica. Čez nekaj let bo lahko samozavestno okrcal tudi tiste nestrpneže, ki danes vpijejo za njim, naj se pobere tja, od koder je prišel.