Spomnim se, ko sta bila Pia in Tima še dojenčka, da mi je res veliko pomenilo, da sta se dobro naspala, tako ponoči kot čez dan. Načeloma s spanjem nismo imeli kakšnih večjih težav, nam je šlo kar dobro. Seveda si zasluge za to lastim sama. Še posebej nočno spanje, smo kar hitro osvojili in kaj hitro prespali celo noč, na kar sem bila zelo ponosna. Še posebej, ko so me druge mamice spraševale, kako smo s spanjem ponoči, sem vsa ponosna razlagala, da s tem pa res nimamo težav. Mogoče me je potem malo pekla vest od vsega hvaljenja, sploh, če katera izmed ostalih mamic ni imela te sreče.

Kljub vsemu še vedno zagovarjam svojo teorijo, da otrok spi tako, kot ga starši navadijo. Vem, za nekatere precej kontraverzna trditev, vendar pri nas se je obakrat izkazalo, da ta teorija zdrži tudi v praksi. Kljub temu da se nekaterim to zdi neprijazno do dojenčkov, smo pri nas za spanje imeli kar precej določen urnik, občasno z manjšimi odstopanji. Z izjemo prvih nekaj mesecev, ko je težje vzpostaviti nek red, ker se dojenček še privaja na novo okolje, družinske člane in podobno. Vendar sem kar kmalu okoli tretjega meseca starosti imela že kar več ali manj ustaljen ritem spanja in budnosti. In izkazalo se je za učinkovito metodo. Bila sta naspana, dobre volje in tudi vse ostalo je zaradi tega funkcioniralo bolje in predvsem bolj umirjeno (s tem mislim sebe).

Ne vem, zakaj je temu tako, vendar kadarkoli smo imeli kakšne obveznosti in sem hotela, da se pred tem dobro naspita, se je vedno našlo nekaj, kar me je spravljalo v obup. Otroka daš spat in lepo brez težav zaspi. Potem pa čez 5 minut zaslišiš, da nekdo v sosednjem stanovanju vrta z vrtalnim strojem ali pa nekdo s kladivom želi ravno takrat zabiti žebelj v steno, da bo lahko obesil sliko. Joj, pa kaj je s temi sosedi, kot da ne vedo, da naš otrok ravno spi, česar logično res ne vejo. Če pa ne vrtajo pri sosedih, pa ravno takrat zvoni poštar ali pa pobirajo smeti in ropotajo s kantami, kot da bodo vsak čas vse razbili. Potem pa je tu še sosed, ki ravno takrat začne s košenjem trave in to tik pod oknom naše spalnice. Jaz pa vsa živčna poslušam, kdaj bom zaslišala jok in s tem konec spanja. Še pobralo me bo, najraje bi šla kar do njega in ga prosila, če lahko travo pokosi malo kasneje. Seveda se zadržujem in ne grem, ker če bi šla, bi me imel pa res za zmešano sosedo. Ampak otrok tako ali tako mirno spi naprej in se zbudi čez kakšno uro ves naspan in spočit. Jaz pa malo manj, ker me je med tem časom, ko je on spal, od živčnosti skoraj pobralo. Še dobro, da se to ni dogajalo ravno vsak dan.

In ker sem včasih na račun urnika spanja mojih otrok občasno od koga slišala kakšno pikro pripombo, sem še z večjim veseljem prebrala rezultate kakšne raziskave, da so otroci, ki imajo ustaljen ritem in urnik spanja ter imajo dovolj kvalitetnega spanja tudi čez dan, kasneje v šoli bolj uspešni, imajo višji IQ in so na splošno v življenju bolj uspešni, od tistih, ki tega nimajo. Pa saj vem, da je to le raziskava, ampak očitno pa le nisem tako zgrešila s svojo obsedenostjo glede urnika spanja.