Ko čakaš tistih par dni, preden se zgodi odhod k starim staršem, si v glavi narediš vse možne scenarije, kako bova uživala, kam vse bova z možem šla, v glavi pa ves čas vidiš idilo miru, ki jo niti enkrat ne zmoti kreganje otrok, vpitje, nenehno govorjenje in pregovarjanje. Res bo super. Končno si bom lahko malo odpočila in mogoče enkrat za spremembo naredila kaj zase. Kljub temu da si to res močno želim, mi na podlagi izkušenj iz preteklih let, nekaj govori, da tudi letos ne bo tako.

Začne se nekako takole … ko v službi z naročanjem za naslednji teden zapolnim že vse termine in se javim na telefon … na drugi strani pa mama, ki bi nujno potrebovala termin za svojega otroka, ravno v naslednjem tednu, ker bodo potem 14 dni odsotni. Hm, kaj naj sedaj naredim, rečem ne? Saj ne morem, dam jim popoldanski termin in si zraven mislim, saj otroci so tako ali tako pri babici, bom pa malo potegnila. In tako se potem najde še par telefonskih klicev in posledično zasedeno vsako popoldne v prihajajočem tednu brez otrok. Kljub vsemu si mislim bolje tako, kot pa potem ko bodo otroci spet doma. In res pride naporen teden, ko namesto da bi v službi zaključila ob treh, zaključim šele ob petih ali še kasneje. Pa se tolažim, da imam še vedno dovolj časa za moža in zase.

In potem ko pridem domov, je tako tiho, vse prazno, nikjer nikogar. Mož je še v službi, lahko bi malo počila. Ampak ne, bolje bo, če bom sedaj, ko sem sama doma in imam mir, malo pospravila, mogoče posesala, tudi kopalnico bi bilo treba pospraviti, pa perilo, da sploh ne omenjam. No, ampak počasi, vsak dan nekaj, vse naenkrat pač ne gre. Joj saj res, pa vmes bi bilo dobro, da napišem še kakšno kolumno, pa že zdavnaj sem si rekla, da se moram malo bolj resno lotiti pisanja nove knjige. Sedaj je pa samo še vprašanje, česa naj se lotim najprej. Vmes enkrat pride domov mož, ki se prav tako zaposli s svojimi opravki in čas mine, kot bi mignil. Zvečer pa gledava drug drugega in se sprašujeva: ˝Ali bi kam šla?˝ En bolj utrujen kot drugi in se strinjava, da se nama tako ali tako ne ljubi nikamor. In tako ves teden, mogoče nama na koncu le uspe v soboto kam skupaj pobegniti, v nedeljo smo pa že spet vsi štirje v kompletu.

Enkrat sem bila na nekem predavanju od gospoda Marka Juhanta, ki je dejal, da starši delamo največjo napako, da si ne vzamemo časa zase in drug za drugega, med tem ko otroci uživajo na počitnicah nekje drugje. Vedno najdemo tisoč in eno opravilo, ki ga je nujno potrebno opraviti prav tisti trenutek. Ne zavedamo pa se, da s tem delamo škodo sebi in partnerju, ter partnerskemu odnosu. In ko človek dobro razmisli ima prav. Kljub temu da se tega zavedam, težko spremenim svoje navade. Vendar bi verjetno res bilo dobro, da bi enkrat že dojela, da ne posesano stanovanje ali pa kup umazanega perila ni pomembnejši od najinih skupnih trenutkov.