Mamice smo od rojstva otroka pod pritiskom. Stalno. Včasih manj, včasih več, včasih preveč. Pritisk je vedno prisoten, ker moramo misliti na ogromno stvari - na vzgojo in starševstvo, zdravje (svoje in vseh preostalih družinskih članov), službo in ostale obveznosti, šolske koledarje, praznovanja rojstnih dni, igralne urice, domače naloge, glasbeno šolo, pevske vaje, zdravniške preglede, število plenic in vlažnih robčkov, primerno poln hladilnik, oprana oblačila in čiste čevlje ter skuhano (zdravo) kosilo, ki ga bodo vsi jedli ...

Poleg nadzora in ogromne odgovornosti nas tare skrb. Sprašujemo se, ali je dojenček dovolj pojedel, ali bomo zdravi, ali koga ne zebe. Obenem današnja družba od mamic pričakuje, da smo stalno aktivne, da smo urejene in nasmejane, da ne povzdigujemo glasu, da ne jamramo, da smo dobre mame, žene, ljubimke, sodelavke, prijateljice, sosede. Skratka, da smo popolne ali vsaj približno popolne.

Pritisk je velik, včasih prevelik. Mamice težko rečemo "ne", ker "me pa vendarle zmoremo". Pristanemo na marsikaj, čeprav takoj posumimo, ali bomo res zmogle dodatne obveznosti. Nato smo jezne in nezadovoljne, ker smo tako obremenjene. Vmes lahko hitro pozabimo nase in se lahko izgubimo med rojevanjem, dojenjem, menjavanjem plenic, organizacijo družinskega življenja, neprespanimi nočmi, skrbjo, nego, pozornostjo ... do drugih. Nekega dne spoznamo, da se ne poznamo več in da nam morda niti ni všeč oseba, v katero smo se spremenili. Takrat je skrajni čas za alarm in ukrepanje.

Vse našteto (in še več) nas lahko privede najprej do silne utrujenosti, stresa, depresije, tesnobe in tudi do izgorelosti, ki je zadnja in najhujša stopnja, po kateri se človek ne pobere kar tako. Okrevanje je dologotrajen proces in izgorelost je pri vsaki mamici drugačna: ene ne morejo slediti pogovoru, druge se ne spomnijo vožnje na poti domov, tretje se počutijo, da ne bodo zmogle, četrte so pozabljivi, pete skrajno razdražljive.

Nijz: Pomembna je dobra podpora mamice

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (Nijz) nimajo posebnih podatkov o pogostnosti izgorelosti pri mamicah. "Zagotovo pa so nekatere mame dojenčkov lahko zelo obremenjene s skrbjo za otroka. Lahko so neprespane, izčrpane," se zavedajo. Razlogi so različni, lahko gre za težave pri dojenju, hranjenju, bolezen tako otročka kot mamice, mamičnin dvom o svoji sposobnosti. Mamica je lahko zaskrbljena in si ne zaupa. Lahko pa gre za kombinacijo vsega, pojasnjujejo.

"V daljšem časovnem obdobju se lahko izrazi kot duševna stiska in/ali telesna izčrpanost. Normalno je, da se materinstva in očetovstva učimo, in zato je tudi pričakovati, da je v začetku več skrbi, potem pa samozaupanje navadno narašča," so poudarili na Nijz. Po njihovih navedbah je pomembna dobra podpora mamice. Treba je vedeti, da sta dva starša - oče in mama, in nujno se je treba zavedati pomembnost njunega dobrega sodelovanja.

Iščite srečo v majhnih stvareh in poiščite pomoč, če je treba

Mamice smo prepričane, da ne smemo "odpovedati", zato ob prevelikih pritiskih vključimo "avtopilota", se prebijamo skozi življenje, dan za dnem, rutinsko. Utrujene se včasih počutimo naveličane, ne vidimo sreče, ki bi jo morale občutiti ob svojih prisrčnih, zdravih otrocih in dobremu partnerju. Smo brez energije, nejevoljne, ne znamo se iz srca nasmejati. Lahko nas iztiri samo ena nogavica na tleh. Čeprav je v resnici samo nogavica.

Po eni strani je razumljivo. Vsak dan opravimo milijon stvari in "nimamo česa pokazati". Nihče ne opazi, da smo pobrale že peto nogavico brez para, ki se je valjala po stanovanju, čeprav se ne bi smela. Nikoli si ne oddahnemo, ne počutimo se zadovoljene. Med štirimi stenami se potožimo partnerju, če nas je pripravljen poslušati. Povemo mu, kako smo utrujene, kako nimamo časa zase. Lahko se počutimo spregledane, nepriznane. Ker, preden nas bo otrok znal sam od sebe objeti in se nam zahvaliti za vse, bo preteklo nekaj let.

Vse mamice smo pod pritiskom. Ampak vse smo zmogle in boste tudi vi. Samo ne vrtite se v začaranem krogu. Naslonite se na očka, naj vam pomaga. Poskrbite zase. Če sprva ne gre drugače, si vzemite vsaj en večer na teden samo zase. Pojdite na sprehod, tecite, obiščite kozmetičarko, privoščite si masažo. Pojejte košček torte (ali dva), berite knjige. Na Youtube poiščite tehnike sproščanja in jih poslušajte zvečer pred spanjem.

Postavite meje. Brez slabe vesti. Naučite se reči ne, besedo "moram" zamenjajte z "dobro bi bilo". Če spoznate, da sami ne boste zmogli, se obrnite na osebnega zdravnika. Verjetno vas bo napotil k psihologu, ki vam bo svetoval tehnike sproščanja, pravilnega dihanja, razbremenitve. Pišite dnevnik hvaležnosti. Vsak večer zapišite majhne lepe stvari, ki so se vam zgodile. Recimo, da ste se zjutraj prebudili v sončno jutro, da se vam je na ulici nasmehnila neznanka, da si je vaš otrok sam od sebe umil roke pred jedjo. Srečo iščite v majhnih stvareh, drugo bo sledilo.

Načrtno delam na sebi

Meni je zgoraj našteto pomagalo. Bila sem tik pred izgorelostjo in na srečo sem se ustavila v zadnjem hipu. Lani mi je po hudi, kruti in dolgotrajni bolezni umrla mama, za katero sem aktivno skrbela ob treh majhnih otrocih. Šele pred pol leta sem se znova začela sestavljati. Načrtno delam na sebi, si vzamem čas zase. Iščem staro mene. Včeraj sem bila na prvem pogovoru pri psihologinji in zvečer sem zapisala prvi zapis v dnevnik hvaležnosti. Bila sem prijetno presenečena, koliko sreče sem doživela v samo enem dnevu.

Zdaj vem, da bo vse v redu. In tudi vi boste v redu. Samo ne pozabite nase in verjemite vase.