Pred materinskim dnevom vam na Bibaleze.si predstavljamo zgodbe mamic iz različnih okolij, z različnimi usodami, življenji, partnerji (ali brez njih), poklici, delom, željami in otroki. Vsem pa je skupno, da so preprosto MAME.

Takole pripoveduje svojo zgodbo o materinstvu in karieri mamica Rahela:
Tako po prvem kot po drugem porodu sva se s soprogom odločila, da bom sama izkoristila 105 dni porodniškega dopusta, dopust za nego in varstvo otroka pa si bova delila, in sicer v sorazmernem deležu (vsak 4 ure dnevno). Odločitev sva sprejela predvsem zaradi narave mojega dela, pa tudi zaradi razumevanja njegovih nadrejenih, da bo poleg očetovskega dopusta izkoristil tudi dopust za nego in varstvo otroka.

Ne morem trditi, da sem karieristka, saj ne hlepim po kakšnem višjem položaju ali po nenehnem dokazovanju, res pa je, da imam rada delo, ki ga opravljam in da je kolektiv v katerem delam, z eno besedo fantastičen. Moje delo me izpolnjuje kot človeka in mi nudi različne možnosti osebnostne rasti, vsak dan, ki ga preživim v službi, mi prinese nova spoznanja, ki pripomorejo k temu, da imam svoj poklic še raje.

Ne Črtomir ne Iraja Živa nista bila za nič prikrajšana. Menim, da sta v svojem najnežnejšem obdobju s tem, da sta ga aktivno preživljala tako z mano kot z očetom, kvečjemu kaj pridobila, saj sta imela možnost aktivnega preživljanja časa tudi z očetom. Pa tudi soprog je bil navdušen nad časom, ki ga je preživljal z njima. Ko se sedaj ozrem nazaj, vidim, da sva ravnala premišljeno, saj sta tako otroka imela nekaj od mame in nekaj od očeta. Je pa res, da se še danes držim zlatega pravila, da se otroka zbujata ob meni in da ju vsak večer v spanec zaziblje moja pravljica. Zato sem pripravljena vstati sredi najbolj vroče razprave ali sredi najbolj napetega sestanka in odkorakati s prizorišča, da lahko skupaj večerjamo, se poigramo ter se uredimo za spanje.

Seveda pa moram poudariti, da me soprog pri mojem poklicnem delu podpira ter da ima zanj veliko razumevanja, saj si je jemal proste dni (75 dni neplačanega očetovskega dopusta), ko sem morala na krajšo službeno pot. Tako smo ponavadi šli vsi ter združili prijetno s koristnim, saj hčer še vedno dojim, sina pa sem tudi kar dolgo (39 mesecev). Seveda sem se daljših službenih poti izogibala (dvo- ali večdnevnih), pa tudi sodelavke so to mojo odločitev sprejele z razumevanjem ter se mnogokrat kar same ponudile, da me  nadomestijo.

Težko je biti mama, uspešna v svojem poklicu ter obenem še dobra gospodinja. Prav zaradi tega si s soprogom večino gospodinjskih opravil "pošteno" deliva. Je pa res, da nama pogosto na pomoč priskočita tudi obe babici, predvsem takrat, ko naju preveč "baše" čas. No, med nama velja dogovor, da je naše stanovanje predvsem toplo gnezdo in pribežališče vseh družinskih članov, zato se ne ubadava pretirano z njegovim izgledom. Pomembno je, da je čisto in za silo pospravljeno, ne pa, da je vedno vse na svojem mestu in brezhibno urejeno. V hiši se namreč mora videti, da so prisotni otroci. Zato se oba trudiva, da nobeden od naju ne opazi prstnih odtisov na ogledalu, odtisov noskov na oknih, madežev hrane in soka na stekleni mizi...

Všeč mi je, da so vsi moji prijatelji podprli mojo odločitev, da bom tako hitro začela delati in me pri tem celo spodbujali. Morda je bilo res kdaj pa kdaj v kakšnem pogovoru z znanci  slišati očitek, da sem karieristka, vendar sama vem, da temu ni tako in da svojima otrokoma ter soprogu nudim vsak svoj prosti trenutek.

Res v zadnjih letih nimam več toliko časa zase, morda občasno preveč zanemarjam stike s prijateljicami, starši, morda včasih celo s soprogom, vendar skušam ob prostih dnevih vse nadoknaditi. Vem, da sem v službi nadomestljiva, da me že jutri lahko zamenja nekdo drug, vendar bom, dokler bom na tem delovnem mestu, s srcem opravljala svoje delo. Otroci imajo radi srečne mame, take, ki naokoli hodijo z velikim nasmehom na obrazu, mame, ki niso zagrenjene, ampak iz njih veje pozitivna energija.

Svoje mnenje lahko zapišete na forum.