Pusti prižgano luč, mi reče, medtem ko se po prstih tihotapim iz sobe.

- Zakaj, zlato moje?
- Zato.
- Pa ne, da se tako velik fant boji teme?
- Prosim, pusti prižgano luč – ponavlja.
- Ok, ampak komarji te bodo popikali, samo da veš.
- Naj me. Mami?
- Prosim?
- Se ti česa bojiš? Prav zares bojiš?
- Kdo, jaz? Mamice ni ničesar strah, zlato mamino.

Mami se ničesar ne boji. Razen tega, da boš odrasel, še preden te utegnem dobro objeti in poljubčkati, in da mi boš spolzel iz rok, še preden trenem z očmi. Strah me je, da se ne boš spomnil dni, ki sva jih preživela skupaj in da bodo ta najina leta zbledela kot star papir. Bojim se, da te bo jutri prevzela neka grozna puberteta in da te bo težko imeti rad, da bom zagledala tisti obraz in iskala nekakšno sled tistega žrebeta, ki je norel okoli hiše, skakal po postelji, se smejal, nekoč davno.

Bojim se, da mi boš nekega dne očital vse reči, ki jih otrok v določenem trenutku očita materi, ker je nezadovoljen s svojo podobo v ogledalu. Nesrečen zaradi vseh tistih nesreč, ki pridejo v paketu skupaj s petnajstim ali šestnajstim letom. Da boš sovražil svoj nos in za to krivil mene, saj sta tvoj in moj nos ista. Bojim se, da boš bežal pred menoj, kot bi bila kužna, da se me boš sramoval, da se ne bova več objemala in se pogovarjala, kot to počneva sedaj. Da ne boš pritekel domov, vrgel nahrbtnik v kot in mi ves zadihan rekel – mami, veš, kaj se je danes zgodilo v šoli?

Bojim se, da se boš skrival pred mano, da mi boš lagal, se zapiral vase, da ne bom več pomemben gost v tvojem svetu, tvoji sobi. Da boš loputal z vrati, govoril jezik, ki ga ne razumem, zahteval svoje pravice, odhajal brez pozdrava, se upiral brez razloga. Bojim se, da boš zlezel vase in te nikdar več ne bom mogla najti. Da boš prekinjal telefonsko zvezo vsakič, ko bom vstopila v sobo, pod pretvezo, da nekaj iščem. Bojim se, da se boš spremenil, da boš potiskal svoje reči pod posteljo, moje srce pod preprogo, da boš za seboj puščal nered – raztresene drobtine po tleh, skodelico z jogurtom na polici, zavitke čigumijev na mizi. Da mi boš nalašč nasprotoval in mi dokazoval, da si močnejši.

Iskala te bom, ti pa se boš vse bolj oddaljeval. Tako kot sem sama to počela svoji materi, ona pa svoji in tako dalje. Strah me je, da bom govorila, ti pa ne boš slišal. Da boš, da bi kljuboval meni, delal proti sebi. Da te bo zlomila neka napačna frklja, zaradi katere boš trpel in ki ne bo znala ljubiti vsake tvoje pege na obrazu, ter da ti bom zaman govorila "ona ni zate, ljubi, zaslužiš si boljšo". Bojim se, da te bo bolelo, pa mi ne boš mogel tega zaupati. Bojim se, da boš nekega dne ležal v neki drugi temi, tam pa ne bo nikogar, ki bi zate prižgal luč. 

Bojim se, da bom nekega toplega junijskega večera ob 22.02 pogledovala na uro in se spraševala, zakaj še nisi doma. Da mi bodo skozi misli švrknile tiste strašne slutnje, ki se jim me, mamice, ne moremo izogniti. Bojim se, da te bom poklicala zgolj zato, da bom vedela, da si dobro, na drugi strani pa mi bo vljuden ženski glas odgovarjal "številka trenutno ni dosegljiva".

Bojim se, da me ne bo poleg tebe, ko ti bo najtežje. Da me ne bo poleg tudi takrat, ko ti bo najlepše. Bojim se trenutka, ko me ne boš več potreboval in da me boš strgal s sebe kot staro, posušeno kožo. Bojim se, da bodo minila leta, preden me boš ponovno pogledal in v meni prepoznal sebe. Preden boš, gledajoč albume, spoznal, kako na isti način odmikava lase s čela, se na isti način smejiva, dvigujeva obrvi, soliva juho, se mrščiva, ko nama ni vse prav, in da bo pretekla ledena, kamena in bronasta doba, preden boš spoznal, da sva si podobna bolj, kot si boš lahko želel ali verjel.

Bojim se, da boš podoben meni. Da boš imel to enako trdovratno črto, kot znamenje na čelu, da te bodo po tem poznali in ti govorili, da si 'isti mama'. Bojim se, da boš zaradi tega nekatere šole drago plačal, lekcije pa se večkrat učil. Bojim se tudi, da mi ne boš podoben. Da ne boš znal objemati tako, kot jaz objemam. Da se ne boš znal veseliti v življenju tako, kot se jaz veselim. Da boš v želji, da čim dlje zbežiš od mene, tečne, naporne, posesivne mame – zbežal tudi od sebe, in da ti ne bom uspela povedati, kako zelo te imam rada.

No, vidiš ... tega se tvoja mami boji. In to tako, prav zares.