Resnična zgodba

Suzana in Mitja sta nam zaupala svojo zgodbo, ki je polna stresnih situacij. Pred nekaj meseci sta se namreč odločila, da podedovano stanovanje oddata v najem. Objavila sta oglas in čez nekaj dni so se javili prvi zainteresirani. Enosobno stanovanje je bilo najbolj všeč študentoma, ki sta bila pripravljena plačati varščino in se takoj vseliti. Na prvi pogled je bil par zelo simpatičen in prepričljiv, na drugi ogled in podpis pogodbe z najemodajalcema sta s sabo pripeljala tudi mamo, ki je zagotovila, da bosta najemnino redno plačevala.

Mlada podnajemnika pa sta se pokazala v drugačni luči. Njuna prioriteta niso bile knjige, temveč celodnevne bučne zabave, s katerimi sta motila sostanovalce bloka, da so včasih morali poklicati policijo. Bila sta celo tako nespametna, da sta puščala odklenjena vhodna vrata, tako se je njun pes, o katerem nista obvestila najemodajalca, sprehajal po bloku in za sabo puščal ''sledi''. V stanovanju sta razbijala kozarce, skozi okno sta metala smeti ...

Ko sta stanovanjska skupnost in sosedje obvestili Suzano in Mitjo o dogajanju v njunem najemniškem stanovanju, sta se takoj poskušala pogovoriti s podnajemnikoma, ki sta se izmikala s tisoč in enim izgovorom, kako se je ves svet zarotil proti njima. Mitjo sta uspela prepričati, ki ju je zagovarjal, da sta še mlada in četudi tu in tam kaj ''ušpičita'' to ni tako slabo. Suzana je verjela vsem prigovarjanjem in seveda tudi pisno zahtevala zapisnik o tem, zakaj so morali v stanovanju posredovati policisti.

''Verjeti ''nedolžnima'' podnajemnikoma ali ne?'' to vprašanje se je Suzani in Mitji ves čas vrtelo v glavi, kar je tudi vplivalo na njun odnos. Mitja verjame v dobro in se težko sprijazni z dejstvom, da obstaja na svetu nekdo, ki je zmožen uničevati tujo lastnino, Suzani pa je bilo vse skupaj sumljivo. Prav zaradi tega sta se večkrat prepirala, njuna družinska idila je bila le še bežen spomin ... Njuno kričanje pa je moral večkrat prekiniti petletni sin, ki je bil v nastali situaciji najbolj moder in razsoden.

Ker pa se pritožbe čez podnajemnika niso končale, sta vseeno našla skupno besedo in se odločila, da ju izselita.

In kaj dejansko lahko Suzana in Mitja kot najemodajalca storita? Kakšne pravice imata, da prekineta najemno pogodbo, ki so jo podpisali za eno leto? Odgovore smo poiskali v predpisanem stanovanjskem zakonu in pri odvetniku.

Odpoved je možna zaradi krivdnih razlogov

Odvetnik jima je svetoval, naj ne ukrepata brezglavo in naj se držita členov, ki so zapisani v pogodbi, katero sta podpisala s podnajemnikoma. Izpostavil je, da je pomemben 15. člen Najemne pogodbe za stanovanje: ''Lastnik odpove najemno pogodbo zaradi krivdnih razlogov in pod pogoji, določenimi v 103. členu Stanovanjskega zakona, ob upoštevanju 105. in 108. člena Stanovanjskega zakona. Če najemodajalec odpove pogodbo iz drugih razlogov, mora najemniku priskrbeti drugo primerno stanovanje. Odpovedni rok ne sme biti krajši od 90 dni.''

Odvetnik pojasnjuje: ''Poudarjam, da jima lahko odpoveste najemno pogodbo le iz krivdnih razlogov. Ti pa očitno so. Med njih zagotovo šteje uničevanje stanovanja. Omenili ste tudi, da ne plačujeta najemnine in stanovanjskih stroškov. Zavedati se morate, da imata pravico vse to poravnati v roku, ki je določen s pogodbo, če pa ga niste določili, pa lahko to storita v 60 dneh od izdaje računa.'' Izpostavlja, da naslednji krivdni razlog, zaradi katerega imata pravico na izselitev podnajemnikov, je kršenje temeljnih pravil sosedskega sožitja, ki je določen s hišnim redom.

Opozarja, da s tožbo ne bosta dosegla ničesar, če o vseh krivdnih razlogih podnajemnika nista pisno obvestila in jima dala možnost, da se popravita oz. izboljšata. To pa se bi moralo zgoditi v 15 dneh od prejema obvestila. Seznanil ju je tudi s tem, da imata kot lastnika pravico podnajemnika opomniti samo enkrat, če se to dogaja večkrat in ne upoštevata zahtevanega, tudi to šteje za kršitev najemne pogodbe.

Suzana in Mitja morata biti pripravljena tudi na to – če bosta vložila tožbo na sodišču, se bosta po vsej verjetnosti študenta zagovarjala, da nista odgovorna za krivdne razloge, zato morata najemodajalca za potrditev resničnosti zgodbe  zbrati vse dokaze in priče.

Toda takšni primeri uničevanja so pogosti tudi pri slavnih, samo da tam so še bolj dragocene in unikatne stvari. In komu se je pripetilo nekaj takšnega?