Zaupal nam je, da je bila zanj prisotnost pri porodu nepozabna življenjska izkušnja in nam povedal, kakšni so bili njegovi občutki, ko je prvič postal očka, kako mu je Tina sporočila novico o nosečnosti in še vrsto zanimivih drobtinic iz njihovega družinskega življenja. Tudi to, da rad kuha in peče kruh v krušni peči …

Kako vam je žena  Tina sporočila novico o nosečnosti?

Lahko bi rekel, da je bilo kot ljubezen na prvi pogled. V trenutku sem vedel, kaj mi bo povedala in začutil najino srečo.

Kakšni so vaši spomini na obdobje ženine nosečnosti? Ste bili ustrežljivi in potrpežljivi?

Se bom izrazil malo bolj pravljično in rekel, da če smo na ta svet poklicani kot vitezi in kavalirji, je obdobje nosečnosti naših princes ena izmed najidealnejših priložnosti, da se izkažemo in pokažemo na tem področju. Ljubiti in razvajati jih je potrebno do neba, ker v sebi nosijo nebo za oba. Sicer pa Tina pravi, da sem kar dobro prestal to obdobje.

Imel sem veliko željo, ki se mi je uresničila. Pri obeh porodih sem bil prisoten. Lahko rečem, da je to nepozabna in neprimerljiva življenjska izkušnja. Z eno besedo bi lahko porod opisal kot posvečeno dejanje, kjer igra glavno vlogo najmlajši in najmanjši igralec.

Sta vprašala za spol otroka ali sta želela, da to ostane presenečenje?

Tako prvič kot drugič sva se pustila presenetiti, saj je tudi to v mesecih sladkega pričakovanja ena izmed čarobnih skrivnosti narave. Mislim, da je tako prvi stik ob rojstvu še toliko bolj poseben in čaroben.

Kakšni so bili vaši prvi občutki, ko ste prvič postali očka?

Bil sem presrečen in ponosen na obe moji punci. Na Mašo, ker je delovala tako umirjena v najini bližini, na Tino pa zato, ker je s porodom opravila za čisto desetko. Taka so moja dekleta.

Kakšni dojenčici sta bili Maša in Zala? Kdaj se vam je zdelo lažje – pri prvi ali pri drugi deklici?

Obe deklici sta prava mala sončka, ki vsaka na svoj način sijeta v to življenje. Pri obeh sem in še vedno neizmerno uživam, ko jima pomagam pri odkrivanju sončnih poti.

Kaj vam je v obdobju pleničk najbolj ostalo v spominu in kaj se vam je zdelo najbolj naporno?

Najbolj mi je ostalo v spominu to, da je Maša že pri letu in pol pleničke obesila na klin, tako podnevi kot ponoči.

Res je, da sta si deklici zelo različni, je pa to mogoče tudi eden izmed vzrokov, da sta nerazdružljivi zaveznici. Starejša Maša je kot romantičen večer na morski obali, mlajša Zala pa je kot sončno jutro, ki v trenutku napolni ves svet s pozitivno energijo.

Ali znate »zavihteti« kuhalnico? Kaj najrajši skuhate?

To je ena od mojih velikih sprostitev in lahko rečem tudi radosti. Najraje kuham na morju. Ko se večina ljudi kuha na soncu, jaz lepo v senčki ob hladni bevandi čaram v loncu. V zadnjem času pa mi je pravi izziv in užitek peka kruha v domači krušni peči.

Kakšen oče ste? Kako bi se opisali?

Človek težko opisuje samega sebe, a lahko bi rekel, da se trudim po najboljših močeh brez blefiranja.

Najprimernejši se mi zdi pogovorni način in način lastnega zgleda. Po navadi se premalo zavedamo, da smo prav starši tisti, ki s svojimi dejanji in besedami najmočneje vplivamo na vzgojo svojega otroka. Mi smo njihovo nebo, oni pa so naša gladina morja. Boter mesec je Zvezdici zaspanki dejal, da mora biti kazen vzgojna in pri tem je prav gotovo mislil tudi na kakšno bližnje srečanje zadnje plati in vzgojne dlani, v nežnejši obliki.

Ali tudi svojim dekletom doma kdaj kaj zapojete? Vas rade poslušajo ali jim je to nekaj vsakdanjega?

Lahko se pohvalim in priznam, da so moja dekleta najboljša publika in moji najzvestejši navijači. Seveda je pesem nekaj najlepšega ob večerih, ko se odpravljamo spat.

Vas je starševstvo spremenilo?
Seveda in to na zelo, zelo pozitivno. Toplo priporočam in to čim večkrat.

Sta dekleti v vrtcu? Jima je všeč?

Deklici sta nad vrtcem navdušeni, zato bi pohvalil vse vzgojiteljice in ostalo osebje iz vrtca Polžek iz Višnje Gore.

Si s Tino občasno vzameta tudi čas zase? Kam se najrajši odpravita? Kdo takrat popazi na hčerki?

Ko pride najin čas, v akcijo stopijo sivi panterji oziroma panterke, mame in ati ter babice in dedki. Midva pa uživava v običajnih stvareh – druženju s prijatelji, koncertih, kinu, športu, izletih …

Kaj pa najrajši počnete, ko ste vsi skupaj?

Najraje se žgečkamo, skrivamo, pojemo, govorimo pravljice in gledamo sinhronizirane risanke. Če je zunaj lepo, smo radi na igrišču.

Otroci so vedno polni presenečenj. Vam je morda v spominu ostal kakšen zabaven pripetljaj?

O tem bom mogoče kdaj napisal knjigo, zato vam jo že sedaj toplo priporočam (smeh).

Kaj želite, da ju vodi skozi življenje? Katere vrednote?

Želim, da ob naju otroci dobijo močno in pozitivno samopodobo, ki je temelj za lastno izražanje v življenju in je tudi glavni vodnik do izpolnjenosti svojega poslanstva.

Kaj vam pomeni družina?

Meni zelo veliko, ker me vedno navdihuje z občutkom večnosti in nesmrtnosti.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Želim se kvalitetno postarati v družbi moje ljubezni in ohraniti strast in iskro skuštranega srca za najine vnuke.