Kult poveličevanja žensk sega daleč v zgodovino; razvil se je iz čaščenja ženskih božanstev rodovitnosti in plodnosti in se nato nadaljeval v čas starega Egipta, stare Grčije in indijanskih plemen. Tudi v slovanski mitologiji poznamo Mater Zemljo, ženo božanstva Peruna – Neba. Sodobni materinski dan pa izvira iz anglosaksonskega in ameriškega okolja iz časov, ko so se začela množična ženska gibanja. Američanka Anne Maria Reeves Jarvis je že leta 1865 poskušala ustanoviti gibanje vseh mater pod naslovom Mothers Friendships Day, na katerem naj bi sodelovale matere, ki so na organiziranih shodih opozarjale na aktualna vprašanja ženske problematike.
Leta 1870 je nato Julia Ward Howe podala iniciativo za materinski dan miru pod sloganom Peace and Motherhood, njen cilj pa je bil končanje žrtvovanja sinov v vojnah. Utemeljiteljica materinskega dneva, kot ga poznamo danes, pa je hčerka prej omenjene Anna Marie Jarvis z enakim imenom, ki je v mestu Grafton 12. maja 1907, dva dni po smrti svoje mame, v metodistični cerkvi organizirala srečanje v spomin nanjo in na vse matere sveta, na katerem se je zbralo veliko žensk. Ker je bil odziv zelo dober, pohvale pa so kar deževale, je dogodek ponovila tudi naslednje leto na drugo nedeljo v maju in med udeleženke razdelila 500 belih nageljčkov, s katerimi so se skupaj spomnile svojih mater.
Od iniciative do svetovnega praznika
Naslednji cilj mlade Anne Marie Jarvis je bil uveljaviti uradni materinski dan. O svojih ciljih je preko pisem obvestila politike, poslovneže, duhovnike in ženska združenja ter tako širila svojo idejo. Pisma so očitno dosegla prave ljudi, saj so leta 1909 materinski dan praznovali že v 45 zveznih državah Združenih držav Amerike. 8. maja leta 1914 je bila druga nedelja v maju tudi z resolucijo sprejeta kot dan vseh mater v ZDA in tako je bil cilj Anne Marie dosežen. A praznik ni ostal zgolj domena Amerike. Že leta 1912 je bila ustanovljena Mednarodna iniciativa za materinski dan (Mother's Day International Association), v kateri so hoteli uzakoniti praznovanje dneva mater po vsem svetu. Najprej so ga leta 1918 sprejeli Angleži, za njimi še Švicarji, Finci, Norvežani, Švedi in Nemci, vendar pa so si izbirali popolnoma različne datume praznovanja in čaščenja žensk, ki so nam podarile življenje.
Če bi torej danes gledali svetovni seznam praznikov, bi materinski dan na njej našli na zelo različnih datumih: Norvežani ga denimo praznujejo drugo nedeljo v februarju, v večini arabskih dežel pa 21. marca. V teh državah praznik izvira iz zgodbe o ovdoveli materi, ki je svoje življenje v celoti posvetila sinu, dokler ta ni postal zdravnik, se poročil in jo zapustil brez kakršnega koli znaka hvaležnosti. Slovenci materinski dan praznujemo na praznik Marijinega oznanenja 25. marca, Britanci četrti teden velikonočnega posta, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Bangladešu in ZDA pa na drugo nedeljo v mesecu maju. Švedi praznujejo materinski dan zadnjo nedeljo v maju, Bolivijci pa 27. maja. Na ta dan je namreč potekal pomemben boj v okviru osamosvojitvene vojne Bolivije, med katero je španska vojska usmrtila številne Bolivijke, ki so se borile za svobodno domovino.
Na Tajskem je materam posvečen 12. avgust, rojstni dan kraljice Tajske, v Argentini pa so materinski dan najprej praznovali 11. oktobra in je sovpadal s čaščenjem Marije Device, nato pa so ga zaradi boljšega tržnega izhodišča prestavili na tretjo nedeljo v mesecu oktobru. V Rusiji, kjer so ga kot praznik sprejeli šele leta 1998, matere počastijo tretjo nedeljo v mesecu novembru, v Indoneziji pa 22. decembra, v spomin na prvi indonezijski kongres, posvečen ženskam. V Indiji ne praznujejo materinskega dne, kot ga poznamo pri nas; tam matere častijo na Durga ashtami, dan, ko se je pojavila ženska zavest v obliki boginje Durge.
Nekaj 'materinskih' statističnih podatkov
Čeprav se zdi v osnovi vloga matere povsod po svetu enaka, temu ni tako. Ženske, ki so nam dale življenje, so v različnih delih sveta tretirane zelo različno. Na svetu naj bi bilo tako trenutno dobri 2 milijardi mater, vsako sekundo pa se rodi 4,3 otrok. Velik odstotek otrok v razvitih državah sveta živi zgolj z enim od staršev – običajno mamo, ki je v večini primerov zaposlena. V Latinski Ameriki, na Karibih ter drugih bolj razvitih regijah sveta, je v gospodinjstvih matere samohranilke stopnja revščine viška kot pri očetih samohranilcih. Ženske po svetu se sicer vse pozneje odločajo za materinsko vlogo; v ZDA je novopečena mamica v povprečju stara 25 let, na Japonskem in v Švici pa 29.
Najbolj materam prijazne države na svetu so Norveška, Avstralija, Islandija, Švedska in Danska, najslabše pa naj bi se godilo materam, ki živijo v Afganistanu, Nigeriji, Čadu, Gvineji Bissau in Jemnu. Statistično gledano imajo največ otrok matere v Nigeriji (7.75 otroka na žensko), najmanj pa na Japonskem, v Južni Koreji, na Tajvanu in v Singapurju, kjer se na posamezno žensko rodi 1,2 otrok. Najbolj prijazna regija za nosečnice je glede na poročilo organizacije Save the Children Skandinavija, kjer beležijo najmanjšo stopnjo umrljivosti mater med porodom: prvo mesto zaseda Norveška, sledijo Finska, Islandija, Danska in Švedska. Na drugi strani naj bi bila najmanj primerna celina za bodoče mamice Afrika, predvsem Somalija in Demokratična republika Kongo, kjer naj bi na vsakih 30 porodom umrla ena porodnica.
Razloge za to gre iskati predvsem v revščini in pomanjkanju pozornosti ženskam in plodu v prenatalnem času. Po drugi strani se lahko Norveška po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije pohvali z enim izmed najboljših zdravstvenih sistemov na svetu: bodočim materam so vsi pregledi v nosečnosti zagotovljeni iz državne blagajne, ob tem pa se lahko odločijo bodisi za babico ali porodničarja, ki vseh devet mesecev nosečnosti skrbno bdi nad njihovim stanjem in stanjem ploda. Norvežani novopečenim mamicam kar 49 tednov ponujajo 100-odstotno denarno nadomestilo v času odsotnosti z dela zaradi nege dojenčka. Odločijo se lahko tudi za daljši, 59 tednov dolg porodniški dopust, a v tem primeru prejemajo 80-odstotkov plače.
Tudi drugod v zahodnem svetu (z izjemo Združenih držav Amerike) poznajo plačan porodniški dopust, dolžina in vrednost katerega pa se od države do države razlikuje. Načeloma povsod velja, da mora mamica po vrnitvi na delovno mesto dobiti enak položaj, kot ga je imela, ko je pričela s porodniško odsotnostjo. A v številnih delih sveta delovno aktivne mamice zaslužijo manj kot njihove samske sodelavke, četudi so enako (ali celo bolje) kvalificirane. Delovne matere so pogosto izobčene ali stereotipizirane, češ da niso dovolj predane službenim obveznostim. Pogumno morajo usklajevati materinske obveznosti in dolžnosti, ki jih od njih zahteva delodajalec.
Zanimive svetovne nosečniške prakse
Če se premaknemo nekoliko nižje na Novo Zelandijo, kjer babice za zdrave ženske skrbijo vse od trenutka, ko je nosečnost potrjena, pa do tedna po porodu. Ob tem se trudijo, da je prenatalna nega čim manj invazivna, v sklopu javnega zdravstva pa opravljajo vse pomembna testiranja (nuhalna svetlina, morfologija ...). Rizične nosečnosti mora obvezno spremljati ginekolog ali porodničar, tudi zdrave nosečnice pa se lahko odločijo za sodelovanje z ginekologom, a morajo za razliko od rizičnih primerov storitve specialista plačati, saj gre po novozelandski zakonodaji za zasebni delovni sektor. Na Japonskem po drugi strani prenatalnim pregledom ne posvečajo tako velike pozornosti. Tam vlada ženskam v blaženem stanju podari poseben priročnik, ki jih vodi skozi celoten proces nosečnosti. Vsaka noseča ženska prejme tudi poseben znak, ki ga lahko obesi na ključe ali torbico in s katerim družbi sporoča, da je v veselem pričakovanju in naj bodo ljudje prijazni do nje.
Na Kitajskem se ženske ne naročajo na ginekološke preglede, temveč preprosto pridejo v ordinacijo in potrpežljivo čakajo, da bodo na vrsti. Spolni odnosi so po ljudskem izročilu v prvem in zadnjem trimesečju prepovedani, ker verjamejo, da povzročajo spontani splav. Prav tako si v času nosečnosti večina žensk odreže lase, saj pravijo, da tako dojenček v njihovem telesu dobi več pomembnih snovi za normalno rast in razvoj. Po porodu ženske nimajo pregleda pri ginekologu, prav tako niso pregledi pri pediatru predvideni niti za novorojenčka. Morajo pa kitajske mamice mesec dni po porodu preživeti doma v popolnem mirovanju, brez računalnika, brez telefona, brez možnosti, da bi šle ven na svež zrak. V tem času si ne umivajo las in ne uživajo ničesar hladnega. Prav tako ne opravljajo nikakršnih hišnih opravil, temveč mesec dni zgolj in samo sedijo doma – gre za obdobje zuoyuezi, kar v prevodu pomeni 'mesec dni sedenja'. Vsa opravila v tem času zanje opravita tast in tašča, ki poskrbita tako za dom kot za novorojenčka, mamica pa si mora v tem mesecu dni povsem spočiti.
Tako skrbijo za nedonošenčke pri nas
Na žalost tudi smrtnost mater ob porodu ostaja visoka
Nosečnost bi morala biti čas veselja in pričakovanja novega bitjeca, ki bo vstopilo v materino življenje. A žal povsod po svetu ni tako. V Afganistanu denimo zaradi pomanjkljive oskrbe vsakih 30 minut umre noseča ženska. Še veliko bolj zaskrbljujoče so številke, ko beseda nanese na smrt matere med porodom: na leto na porodni mizi namreč življenje izgubi več kot pol milijona žensk po vsem svetu. Kar 99 odstotkov teh primerov se zgodi v državah v razvoju, večinoma, ker nimajo dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. Vsaka četrta ženska, ki umre med porodom, tako enostavno izkrvavi do smrti. To bi lahko preprečili z zdravilom, ki stane manj kot en evro.
Najvišja stopnja umrljivosti med materami je sicer v Afganistanu, Pakistanu, Indiji, Nigeriji in Etiopiji. Na milijone žensk je prisiljenih roditi brez ustreznih pripomočkov in zgolj ob pomoči družinskega člana ali prijatelja. Manj kot polovica žensk v Južni Aziji in podsaharski Afriki rodi ob pomoči izučenega in izkušenega porodničarja, babice ali medicinske sestre. Tudi v Tanzaniji je stopnja umrljivosti mater med porodom med najvišjimi na svetu, saj na 100 tisoč živorojenih otrok umre kar 454 mater. Ena največjih težav, s katero se soočajo Tanzanijci, je neustrezna predporodna oskrba. V tej afriški državi le 15 odstotkov žensk v prvem trimesečju nosečnosti poišče zdravniško oskrbo, tiste, ki jo, pa se običajno odločijo, da je to njihov zadnji obisk, saj pregled v povprečju traja kar 46 minut. Po porodu so novopečene mamice večinoma hudo utrujene in najbolje je zanje poskrbljeno v Ukrajini, kjer v porodnišnični oskrbi v povprečju ostanejo 6,2 dni. Druga skrajnost je Egipt, kjer mamica z dojenčkom porodnišnico zapustil vsega pol dneva po porodu – tudi, ko rodi s pomočjo carskega reza.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV