Naj takoj razčistim – dojenje sem vedno zagovarjala in se zanj tudi vedno potrudila. Čeprav mi je moj tretji, Martin, bradavice načel do krvi. In vsakič, ko je želel jesti oz. se samo crkljati, sem videla zvezde. Včasih so mi tudi solze tekle po licih. A sem vztrajala, ker je bilo tako prav za oba.

Manca, moja prva, je bila moja največja učiteljica. Ah, še danes se ji velikokrat zahvalim, da me je učila biti mama in se ji opravičim, kajti največ napak sem naredila ravno pri njej.

V materinski šoli so nas poučili, da dojenje najlažje steče leže. In da je petnajst minut čisto dovolj. Pa še to, da naj bi bili obroki na dve do tri ure. In se je začelo. Če sem šla na sprehod, v mesto, na kakšen obisk, sem kot blazna gledala na uro, kdaj bo njen čas dojenja, ker ležati takole vsepovsod in dojiti pač človek ne more, kajne?! Potem pa zapisovanje: kdaj je jedla, koliko časa je jedla, na kateri dojki je končala, kje bo začela ... Če se je revica hotela še malo pocrkljati pri meni, pa je bilo petnajst minut že mimo – hop, dol z bradavice!

Na srečo sem kmalu spet zanosila in vse to načrtovanje, računanje in razmišljanje, na kateri postelji bom dojila, če gremo kam na izlet … sem končno opustila. Ker sem ugotovila, da mi jemlje preveč energije. Oh, kakšno olajšanje. Dovolila sem Manci, da se pri meni crklja, naučila sem se dojiti sede in si celo kupila gugalni stol. So namreč rekli, da se dojenček dobro počuti, če se med dojenjem še guga … Mimogrede, gugalnik ima zdaj moja tašča, morda sem trikrat sedela v njem in dojila …

No, pri drugem otroku, Gašperju, sem bila že »izkušena mama« in sem dojila sede, leže, tudi v javnosti nisem več iskala skritih kotičkov. Če sva bili s prijateljico na kavi, sem ga podojila kar tam. Opazila sem sicer kar nekaj zgroženih pogledov, ampak koga sem pa jaz grdo gledala, če je v moji bližini jedel sendvič??!! Otrok je pač malo pomalical in to je to.

Pri Martinu, mojem tretjem, pa sem se šele naučila, da za dojenje v javnosti niso najboljše srajce na gumbe, kar sem prej ves čas zmotno mislila. Tisočkrat boljše so majice. Ker jo potegneš navzgor, otrok s telesom zakriva tvoj trebuh, z glavo pa dojko. In tako se mi je zgodilo, da sem sedela, se z nekom pogovarjala, potem pa je sogovornik, ko je malo bolje pogledal, ugotovil, da pravzaprav dojim … Uf, kakšne reakcije … kot da sva z dojenčkom kužna … Ampak vem, da so takšne reakcije le posledica tega, da nekateri, predvsem moški, v takšnem trenutku ne vedo, kako naj bi se obnašali. In potem jih lahko zalotimo v tisti pozi »zamrznitve izraza aaaaaaaaa??!!«.

Pri četrtem otroku, Poloni, so se stvari le še slabšale … Enkrat sem šla v trgovino z vsemi štirimi, pa se je Polona začela dreti. In ker smo ravno Martinu kupovali nove superge, sem se usedla na klopico za pomerjanje čevljev, dojila Polono in z drugo roko tlačila prst Martinu v superge, saj veste, za peto mora biti v čevlju prostora za en prst …

Zgodilo pa se mi je še nekaj hujšega. Neko popoldne se je pri nas ustavil avto in k nam so prišli trije duhovniki. Tako, na kavico in klepet, saj živimo blizu romarske cerkvice. Jaz postrežem, se usedem in klepetamo, Polona pa v jok. Dude ni marala, stekleničke tudi ne, guganje in trepljanje je nista potolažila, pa sem si mislila, eh, saj ni važno, kdo sedi nasproti mene, otrok me kliče! In sem podojila Polono, zraven klepetala in tudi vsi trije gostje niso bili prav nič v zadregi. Nasprotno, zdelo se mi je celo, da so zadovoljni, ko vidijo srečno mamo in srečnega mladička!

In Urša? Hja, pri njej se je pa mojih „dojiljskih“ dogodivščin nabralo že toliko, da bom z njimi nadaljevala prihodnjič!

Svoje mnenje lahko izrazite tudi na forumu.

V sredo, 1. oktobra 2008, pa bo Saša Einsiedler o dojenju, materinstvu, otrocih z vami klepetala na forumu. Vabljeni med 18. in 20. uro!