Prvič ste zanosili po naravni poti. Kakšni so vaši spomini na ta čas?

Z možem sva se kmalu po poroki odločila za otroke. Imela sva idealne pogoje. Oba končano izobrazbo, topel dom, redno službo. Pri 26 letih se nama je zdel res idealen čas za prvega otroka. Minevali so dnevi, meseci, leto, pričakovanega pluska pa ni in ni bilo. Vsak mesec nov začetek, vsak mesec novo razočaranje. Po nekaj pregledih pri ginekologu smo ugotovili, da je z nama pravzaprav vse v redu in da ne znajo pojasniti, zakaj ne zanosim. Stimulacija s klomifenom ni bila uspešna, prehodnost jajcevodov je bila dobra, spermiogram je bil tudi dober. Z možem sva bila nekako pomirjena in sva skrbi odložila na stranski tir.

Naslednji mesec je prišel čudež. Po letu in pol neuspelih poskusov in začetku preiskav sem naravno zanosila. Nosečnost je bila težko pričakovana in čez devet mesecev se nama je rodil prvorojenec. Njegov prihod nama je življenje postavil na glavo v pozitivnem smislu. Tri mesece po njegovem rojstvu sva se odločila za ponovno zanositev. Želela sva si otroka z majhno starostno razliko. Nekako sva verjela, da drugič ne bo nikakršnih težav, da bom hitro zanosila, saj nisva imela nobenih skrbi. Uf, kako sva se zmotila! Minilo je leto, minili sta skoraj dve leti, ko sem zopet iz meseca v mesec čakala na izostanek menstruacije. Vsakič novo razočaranje in novo prepričevanje, da je vse v redu, da naslednji mesec pa bo. Zagotovo!

Ker nisem želela čakati v nedogled, sem zopet obiskala svojega ginekologa. Šli smo skozi isti postopek kot pred prvo nosečnostjo. Kmalu so naju prizemljile besede ginekologa: "Veste, najbolje je, da vaju pošljem k strokovnjaku za neplodnost!"

Šok! Strah pred neznanim. Postavljanje vprašanj: "Zakaj ravno midva?" Potrebovala sva nekaj časa, da sem poklicala v Ambulanto za neplodnost v Dravlje in se naročila k dr. Rešu. Po zbiranju informacij po raznih forumih sva se odločila zanj predvsem zaradi njegove strokovnosti, hitrosti, kratkih čakalnih vrst in uspešnosti. Kasneje, ko sva že bila v postopku, mi je bilo všeč predvsem to, da je bil skozi ves postopek prisoten en sam zdravnik, ki ima vse pod kontrolo. Točno sem vedela, kaj me čaka in da bo popolnoma vse točke postopka prav on pripeljal do konca.

Prvi posvet pri dr. Rešu je bil hiter in bila sva kar malce razočarana nad tem. Takoj naju je postavil pred dejstvo. Še danes mi v glavi odmevajo besede: "Gospa, možnost, da zanosite naravno, je 5-odstotna. Lahko se zgodi, da zanosite v 10 letih. Možnost je. Vendar majhna. Premajhna, da bi lahko čakali!"

Z možem sva gledala v mikroskop in tiste tri spermije, ki so bolj leno plavali sem in tja. Morali bi mrgoleti in se prerivati, tako pa … Bila sva žalostna, razočarana, s tisoč 'zakaji'. Na ponoven pregled sva bila naročena čez en mesec. Bil je mrzel januarski dan. V čakalnici polno parov. Takih kot midva. Mladi, čisto običajni pari, ki jih srečujemo vsak dan. Vidiš, da nisi sam …da je tukaj veliko zgodb, veliko borb.

Kako je potekala prva umetna oploditev?

Drugi posvet pri dr. Rešu je bil malce bolj obetaven. Razložil nama je celoten postopek in nama dal čas za premislek. Ko bova pripravljena, naj ga pokličeva. Vse skupaj sva premislila in se odločila, da se podava v postopek umetne oploditve (OBMP). Nisva želela čakati na "čudež v 10 letih". Nisem si želela biti stara 43 let in takrat prvič poskusiti z OBMP.

Maja 2007 sva začela s prvim postopkom ICSI, ki je bil edini obetajoč. V eno jajčno celico embriolog vstavi en spermij. Veliko sem o OBMP prebrala že na forumih, tako da sem natančno vedela, kaj naju čaka. Po zdravila sva se odpeljala v Italijo, ker se jih pri nas ni dobilo. V nos sem si dvakrat dnevno morala dajati sprej Suprefact, ki 'poleni' delovanje jajčnikov oz. jih nekako 'uspava'. Drugi dan menstrualnega ciklusa sem že ob šestih zjutraj čakala v čakalnici v Dravljah, da mi je dr. Reš dal nadaljnja navodila. V torbi sem nesla domov ogromno injekcij, igel, gaz in stekleničke Menogona – zdravila za rast foliklov. Dr. Reš mi je pokazal, kako prašek zdravila zmešam z vodo, vse skupaj vbrizgam v injekcijo, nato pa si iglo pod kožo zapičim v stegensko mišico.

Dobro mi je šlo. Zdravilo sem si vsako jutro dajala sama. Postala sem neke vrste 'špikarka'. Bila sem 'na igli, ki je veliko obetala!' Šesti dan 'špikanja' sem bila zopet ob šestih zjutraj (seveda pred službo) v Dravljah na UZ foliklov, ki so že začeli rasti. Špikanje naprej, čez dva dni zopet UZ. Tako sem se vsake dva dni vozila 45 km v Ljubljano in nazaj. Deveti dan špikanja so bili folikli že dovolj veliki. Deseti dan sem si dala STOP injekcijo, čez dva dni je sledila punkcija foliklov v Postojni.

Punkcija ni bila boleča. Prej bi rekla, da neprijetna. Dr. Reš mi je spunktiral 5 jajčec, od katerih so bili štirje primerni za oploditev. Domov sem odšla s hudimi bolečinami v predelu jajčnikov, vendar so kmalu minile. Tretji dan po punkciji sva se zopet vozila proti Postojni, saj naju je čakal ET oz. transfer. Oplodila sta se dva zarodka, za katera sva se odločila, da ju vstavijo. Počutila sem se perfektno. Nasmešek in sreča sta me obdajala na vsakem koraku. Sledilo je 14-dnevno čakanje. V sebi sem bila trdno prepričana, da bo uspelo – kljub temu, da umetna oploditev uspe le 20 odstotkom parov. Test je res pokazal plusek.

Vendar sta se veselje in sreča kmalu spreobrnila v žalost. Obdržal se je en zarodek, ki pa se ni pravilno razvijal. Kljub temu da smo vztrajali do devetega tedna nosečnosti in upali, da se bo pokazal srček, se zgodba ni dobro razpletla. Morala sem na čiščenje. Bolečina, žalost in zopet tisoč 'zakajev' … Histološki izvidi so pokazali, da je šlo za molarno nosečnost – MOLO. Nosečnost, ki se tako redko zgodi. Oplojeno jajčno celico je oplodil še en spermij. Število kromosomov je bilo preveliko in zarodek se ni mogel normalno razvijati. Ker gre pri MOLI ali molarni nosečnosti za zapleteno nosečnost, so me spremljali še tri mesece z merjenjem beta HCG v krvi. Tako je urgenca postala moj vsakotedenski spremljevalec.

Po nekaj mesecih sem začutila, da je moje telo pripravljeno na nov postopek. Poklicala sem dr. Reša in novembra 2007 sem začela z drugim ICSI postopkom. Postopek je bil isti, le z drugimi zdravili (Dipherline in Poregon). Zdravila so bila močnejša in bila sem precej izčrpana, utrujena, slabo mi je bilo, bruhala sem, imela hude glavobole, pa vendar sem bila pripravljena narediti vse, da nama uspe. Tudi v drugem postopku sem se sama špikala. Tokrat dve injekciji vsako jutro v trebuh.

V tem postopku sem 'pridelala' devet jajčnih celic, od katerih se jih je sedem oplodilo. Transfer zarodkov sem imela konec novembra in vstavili so mi dva zarodka, dve moruli. Od petih preostalih zarodkov se nobeden ni razvil naprej in šel v zamrznitev. Ta novička me je sicer malce potrla, vendar sem v sebi verjela, da bo šlo tokrat vse po predpisih. Plusek sem zagledala sredi decembra. Pred tem me je že tipična nosečniška slabost opominjala na to, da je tokrat drugače. Da gre tokrat zares! Bila sem polna pričakovanj, veselja, evforije ...

V šestem tednu nosečnosti sem imela pregled pri dr. Rešu. Na ultrazvoku sem zagledala dve vrečki in v vsaki je bil zarodek. Srčka še nista bila, vendar mi je zdravnik dal vedeti, da vse skupaj zelo dobro izgleda. Čez dober teden smo UZ ponovili in takrat sem prvič zaslišala bitje najinih dveh sončkov. Dr. Rešu sva neizmerno hvaležna za vse, kar je storil za naju. Tu se najina zgodba v ambulanti za neplodnost konča.

Kako je potekala nosečnost?

Mojo nosečnost je prevzel moj osebni ginekolog dr. Likar v Postojni. Vedno mi je dajal moralno oporo, da moram verjeti, da bom mama. Že pri prvem otročku. Krasen ginekolog, s srcem!

Nosečnost z dvojčkoma je bila precej drugačna kot prva. Slabo mi je bilo 24 ur na dan. Smrdelo mi je vse od A do Ž, jedla sem le suhe palčke in pila vodo. Še to sem nazadnje izbruhala. Bruhala sem kar naprej. Tudi po 20-krat na dan! Telo je bilo popolnoma izčrpano in namesto da bi se redila, sem hujšala. Dvojčka sta lepo rasla in se razvijala. Na nuhalni svetlini so nama napovedali parček. Sicer ne 100-odstotno, vendar sem v sebi kar nekako verjela, da bo tako. Tisti materinski čut.

V 13. tednu sem začela krvaveti in strah pred spontanim splavom je bil velik. Na srečo je bilo po pregledu na urgenci vse v redu. Takrat sem ostala na bolniški. Slabost se je nadaljevala vse do 18. tedna, ko me je bila že sama kost in koža. Kri se mi je močno poslabšala in dobila sem infuzijo. Kot bi mignil, se je slabost končala. Začutila sem prve gibe in končno začela uživati v nosečnosti. Na morfologiji je bil ginekolog že malce zaskrbljen zaradi krajšanja materničnega vratu. Morala sem počivati in se paziti. Njegove besede sem vzela 'za svete'.

V 28. tednu nosečnosti so me hospitalizirali v porodnišnici Postojna. Začela sem zelo otekati, čutila sem grozne bolečine v križu, bali smo se prezgodnjega poroda, zato so me iz preventive obdržali. Dobila sem injekcije za razvoj pljučk otrok. Bila sem tudi hudo slabokrvna in tako sem bila en teden na infuziji z železom.

Dvojčka sta se lepo razvijala in takrat sem že vedela, da pričakujem fantka in punčko. Dnevi v porodnišnici so mi hitro minevali. Čeprav sem doma pustila štiriletnega sina, sem vedela, da je tako prav. Želela sem narediti vse, da čim dlje nosim dvojčka. Doma ne bi toliko počivala kot v porodnišnici, kjer so me dobesedno 'nosili po rokah'.

Pri 36 tednih nosečnosti sem bila že skorajda na cilju. Vsakodnevno merjenje CTG in ultrazvoki so napovedovali, da bo kmalu prišel dan D.

Nekega julijskega večera mi je dr. Merlo naredil UZ in ugotovil, da je dvojček B že skorajda brez plodovnice. "Jutri greste rodit!" je rekel. Nisem mogla verjeti, da se bo to zgodilo kar naenkrat. Kar jutri! Nestrpno sem pričakovala jutro. Skorajda nič nisem spala. Dvojčka sta bila zelo nemirna. Kar naprej sta me brcala. Kot da bi se veselila, kot da bi čutila, da bosta kmalu v mojem naročju.

Ob petih zjutraj so prišli pome in me odpeljali na porodni oddelek, kjer so me pripravili za porod. Mož je bil ob meni od samega začetka. Vso nosečnost so mi napovedovali carski rez zaradi sedečega položaja dojenčka A. En dan pred porodom se je naša punca obrnila z glavico navzdol in se postavila že zelo nizko – pripravljena na naraven porod. Moje veselje je bilo nepopisno. Želela sem si naraven porod brez protibolečinskih sredstev. Predstavljala sem si, da bo nekako tako lepo kot prvič, ko je bilo vsega konec v eni uri.

Po uri umetnih popadkov se je ginekolog odločil, da mi ponovno naredi UZ. Zaradi prečnega položaja dojenčka B si ni upal tvegati naravnega poroda. Bile so možne komplikacije, zato smo se odločili za porod s spinalnim CR – torej v budnem stanju. V trenutku so me pripravili za CR v operacijski dvorani. Moji občutki so bili mešani. Strah, veselje, pričakovanje, napetost …

Mož je bil vseskozi ob meni. Držal me je za roko in pogovarjala sva se o popolnoma trapastih stvareh. Smejala sva se, ko sem kar naenkrat zaslišala jok. Tam nekje v daljavi ... Odnesli so jo. Takoj so jo odnesli in mi je niso pokazali. Mojo malo princesko. Sedaj mi je hudo, takrat sem se pa le smejala. Nisem pomislila, da bi bilo kar koli narobe z njo. Zdelo se mi je naravno, da jo odnesejo. Minili sta samo dve minutki in zajokal je še naš drugi fantek. Njega so mi pokazali … vsega modrega in tako toplega. Mož je šel z njimi, jaz pa sem ostala tam pod veliko lučjo vsa blažena in neizmerno srečna. Prišla je pediatrinja, ki je potrdila, da je z obema vse dobro. Ko so me peljali na intenzivno nego, so mi pokazali oba moja zaklada, zavita v tople odejice. Princeska me je začudeno gledala z veliki vdrtimi očmi, princ pa je jokal v moževem naročju. Položili so mi ju v naročje in tisti trenutek je pravljica postala resničnost …

Kako je biti mamica dvojčkov? Naporno? Kako zmorete?

Danes sta dvojčka stara 11 mesecev. Kmalu bosta upihnila prvo svečko. Biti mamica dvojčkoma je čudovito. Priznam, da me je bilo strah, kako bom vse skupaj zmogla, vendar gre brez težav. Dvojna skrb, dvojno previjanje in hranjenje, dvojni jok, vendar dobiš dvojno povrnjeno. Dvojni nasmeh, dvojni objem, dvojno crkljanje. Vsako obdobje je bilo do sedaj po svoje lepo. Prvi mesec je bil naporen predvsem v usklajevanju časa za starejšega sina, ki je dvojčka sicer zelo dobro sprejel, vendar je zahteval čas tudi zase. Poznalo se je, da je bil dva meseca ločen od mene, pogrešal me je.

Moram priznati, da je bilo začetno materinstvo pri starejšem sinu bolj naporno kot sedaj pri dvojčkih. Sedaj veliko manj kompliciram, veliko stvari mi je znanih od prej, vem, da ne bo konec sveta, če dojenček malce zajoka … pač …vseskozi se učim in si skušam narediti vsak dan čim bolj enostaven. Že res, da mi dvojčka nalagata dvojno delo, vendar ni težko. Mož mi veliko pomaga, od vsega začetka previja, hrani, kopa, gre na sprehod z njima, ponoči sva izmenično vstajala. Ja, tja do devetega meseca je bilo ponoči kar pestro, saj sva včasih spala tudi samo po eno ali dve uri. Ko sem pri dobrih devetih mesecih nehala aktivno dojiti, sta tudi spati začela vso noč.

Vsak dan jemljem kot nov izziv, kako bo danes, kaj bosta danes ušpičila, česa se bosta danes naučila, ali se bosta zaigrala za kakšno minuto, bosta potrpežljivo počakala, da previjem enega in nato drugega, bosta glasno zahtevala hrano, bosta protestirala, ko bo treba iti spat … Vsak dan je pester in drugačen, zabaven in igriv, resnično nam nikoli ni dolgčas. Zato ne maram 'usmiljenih pogledov' mimoidočih in besed: "Joj, uboga, kako pa zmoreš z dvojčkoma?"

Lepo mi je, lepo nam je in vsak dan se ponovno zavem, kako sem lahko vesela, da se je moja pot materinstva tako lepo razpletla.

Pretresljiva zgodba s srečnim koncem, kajne? Kako dolgo pa ste se za otroka morali truditi vi? Zaupajte nam na forumu.