He, he, morda pa bi res lahko pisala o bolezni – a ne pri otrocih, temveč pri njihovih očkih. Odlična ideja!

Ste, drage moje, opazile, kako zelo so bolni naši moški, kadar imajo čisto navaden prehlad? Ste opazile, kako noro veliko pozornosti zahtevajo, ko jim iz nosu priteče smrkelj in dvakrat zakašljajo? Seveda, da ne bo pomote in da razčistim že takoj na začetku, ne govorim o svojem možu, ampak o vseh ostalih, o katerih mi izčrpno poročajo prijateljice …

Torej, bolni moški. Vam povem, da je tisočkrat lažje negovati tri majhne bolne otroke kot enega moža. Nežne in občutljive dušice, ujete v ogromna telesa. Oni, mačoti, pred katerimi vse trepeta, so kar naenkrat nemočni. Moja teorija je, da jih pravzaprav bolj boli ta njihova nemoč kot bolezen sama. Potem pa mi je zadnjič moja frizerka Maja podrla teorijo nemoči. In povedala, da naj bi znanstveniki odkrili, da moške dejansko bolj boli, da v resnici težje prenašajo bolezenske nadloge in da je njihovo tarnanje upravičeno. Nisem se želela takoj strinjati s to ugotovitvijo, verjetno so znanstveniki, ki so to odkritje spravili na svet, sami moški.

Potem sem pa razmišljala. Zakaj se moški tako zelo bojijo zobozdravnikov? Zakaj se v moški družbi hvalijo, koliko let si že niso dali popraviti zob, medtem ko je med ženskami ravno obratno?

Zakaj rojevamo ženske, moški pa ob pogledu na to omedlevajo? In zakaj nimajo menstruacije in bolečin ter krčev oni? Verjetno je Bog že vedel, komu je kaj namenil. Iz lastne izkušnje vem, da imamo ženske v resnici precej višji prag bolečine. Ampak – sprejmem biološko dejstvo, da imamo morda ženske res boljšo zasnovo za prenašanje bolečin – zakaj je potrebno toliko javkanja in smiljenja samim sebi?! Že kot punčka sem poslušala očija, ki je kašljal in zraven nebogljeno stokal in jadikoval, čeprav je velik meter devetdeset in ima skoraj sto kilogramov? Vedno je bil oči, ki je imel svoje mnenje, ki je bil trden in kot pravi pesem »mož jeklen«. Ob prehladu pa … In takšnih je na tisoče. Stotisoče. Ko v ženski družbi katera omeni, da je njen ljubi zbolel, jo vse sočutno pogledamo. Pa ne zato, ker bi se nam smilil njen mož, temveč ona. Ker ima v hipu doma še enega otročička. Ki je zeloooo zahteven!

A da ne bom tako enostranska, se vedno rada postavim tudi v drugo kožo – za lažje razumevanje dejanj drugih ljudi. Ko sem bila majhna, mi je bilo celo iskreno žal, da se nisem rodila kot moški in zdaj, ko sem sicer raje ženska in bi ne zamenjala za nič na svetu, se bom vendarle skušala postaviti v njihov položaj.

Torej – sem moški, star enainštirideset let, z družino, veliko družino in ljubko(!) ženo. Hodim v službo, delam okrog hiše, sam nažagam in privlečem domov drva za vso zimo, popravljam tehnične aparate, računalnike, tudi zidam in adaptiram ... In ne samo to. Sem tudi še kar razumevajoč mož in ljubeč očka. Dan se ponavadi odvija po mojih načrtih, stvari imam v svojih rokah. Ker sem glava družine, sem odgovoren in doma mi pripada tudi ministrstvo za obrambo, ne samo za okolje in finance.
Potem pa jaz, moški na višku svojih intelektualnih in drugih zmožnosti, zbolim. Boli me glava, kiham in kašljam. V telesu čutim spremembe – nimam več toliko moči, vrti se mi in negotov je moj korak. Moj sicer močan glas slabi, znojim se in iz oči mi tečejo solze. Takrat začutim v glavi, da se zgodi nekakšen KLIK. V trenutku se vrnem v svoje rano otroštvo in vse, kar si želim, je moja mamica. Zato jo kličem, hlipam, jokam in stokam. Vedno je prišla, če sem bil tako ubog. No, tokrat ne pride moja prava mamica, ampak ena druga teta, moja žena, ki me prav tako ljubkuje in kuha čajčke, sprašuje, kaj si želim jesti, če mi podloži kakšno blazino, če gre v lekarno … Ahhhhh, še kakšen dan si bom privoščil tale prehlad. Spet sem lahko otroček in nihče mi ne pridiga o neodgovornosti in o tem, da smo moški otroci v velikih telesih …

To si v resnici mislim o moških, ko zbolijo. In morda mi ravno zato moj mož očita, da ko zboli, postanem do njega najbolj pasja in zahtevna. Saj veste, preventiva …