Moj Najstnik je umetnik, živi v svoji sobi in piše zgodbe. To pomeni, da ga ure in ure ni na spregled, sicer pa odvisno od navdiha. Ne rabi moje družbe za igranje, tako kot je bilo še nedolgo nazaj. Ne kliče me, naj mu pomagam nazaj sestaviti stolp iz kock, ki se mu je podrl. Ne želi pravljic za lahko noč, ker sam bere zahtevnejše knjige, ki mamam po navadi niso všeč.
Poljubi so največji zaklad. Če slučajno ujamem kakšen poljub, je res dragocen in ga lahko nosim namesto šminke na obrazu ves teden. Objemi so še aktualni, še posebej, ko je Najstniku hudo, ker je življenje tako nepravično, zahtevno, nemogoče …
In tako sem na enkrat ugotovila, da moj urnik ni več tako zaseden. Partner se je v 'rosnih' tridesetih odločil zopet sesti za šolske klopi in jaz imam na voljo ure in ure zase. Kaj naj počnem?! Pospravljam?! V nedogled tudi ne morem, dejansko se mi ne da, ker potem bi se vse preveč svetilo in bi se partner in Najstnik bala, da ne pokvarita 'mojega reda'.
Najprej sem se smilila sama sebi, tuhtala, kaj naj naredim s svojim prostim časom, saj se prijateljice komaj ukvarjajo s previjanjem plenic in mešanjem kašic, njihov prosti čas je precenjen. Tiste, ki pa nimajo družine, pa ure in ure preživijo na fitnesu, da spoznajo kakšnega ultra mišičnjaka. Tudi to odpade, ker mene doma čaka moj mišičnjak (ki ni pozabil name in me pogosto tudi 'pocarklja').
Odkrila sem novo ljubezen: tek. Tečem, da se sprostim. Tečem tako, da sem sama s svojimi mislimi. Teh minut, ur mi nihče ne more vzeti. To je moj svet, v katerem jaz uživam. Najstnik ima svoje zgodbe in knjige, jaz imam tek in moram reči, da je to neverjetno doživetje vedno znova. Ne pretečem kilometrov in kilometrov, daleč od tega, ker nisem v formi, ampak takrat ko se gibam, doživljam nekakšno razodetje. Vse skrbi se razblinijo v prah, postanem lahkotna kot peresce, če odmislimo, da na koncu sopiham, kot bi me nekaj povozilo.
Pa to še ni vse: spet ždim med romani. Odkar sem nazadnje v enem dnevu prebrala celo knjigo, je minilo kar nekaj let (vmes sem pregorela zaradi prebranih knjig na faksu, se poročila, dobila otroka in brala le še forume, kako biti super mama). Tako da zdaj včasih ponočujem in 'žuram' s knjigo v rokah, zleknjena pod toplo odejo s skodelico izbranega čaja. Moja strast, definitivno boljša kot poskus ustvarjanja. Tudi za to sem imela preblisk ... Kako lepo je sam izdelovati nakit, ampak vseeno rabiš nekaj talenta, ki ga jaz žal ne premorem. Zato raje prispevam denar tistim, ki to obvladajo, in si privoščim res lepo izdelano ogrlico, ne pa zmazek, ki nastane izpod mojih rok.
In še vedno so tu posebni dnevi, ko Najstnik odločno prikoraka iz svoje sobe in ve, da sem jaz, njegova mama, vedno na voljo. Takrat 'kofetkava' (beri: on pije žitno kavo ali sadni čaj, jaz sadni čaj) in 'čvekava'. Pogovarjava se in pogovarjava. Minili so časi, ko sva se igrala, sedaj razpravljava o svetovni problematiki, učiteljih, prijateljih, službenih in domačih nalogah, obveznostih ... Imava resne debate brez konca in kraja in imava se lepo. Kdo bi si mislil, da bo majhen deček, ki dolgo ni znal izgovoriti črke R, postal takšen govorec. Moj Najsnik je pravi govorec (na meji politika), odlično razmišlja, fantastično podaja svoje mnenje, še bolj pa argumentira.
Nimam pripomb, dokler je tako. Jaz imam svoje ure prostega časa, ko Najstnik stopa sam po svoji poti. Ko me rabi, ve in v srcu čuti, da sem vedno ob njem. In mislim, da je tako tudi prav. ..
