Ker pa se seveda intelektualne plati svojih otrok ne sme zanemarjati, jih je potrebno izobraziti tudi v tej smeri. In kot naročeno, so na voljo angleščina, nemščina, španščina in ne vem kakšna kitajščina s podtonom mandarinščine in vsi ostali možni svetovni jeziki. Za katere je nujno, da jih otrok obvlada že v vrtcu, ker drugače ne bo iz njega nikoli nič. Pa še likovne urice in likovne ustvarjalnice, skratka izbire, da se ti skoraj zmeša.

Večkrat imam občutek, da sem med tednom kot na turbo pogonu. Najprej v službi ves čas gledam na uro, da se bo vse izšlo po urniku, da ne bom do koga preveč zamujala, da se kje po nepotrebnem ne zadržim preveč. Ker če bom pozna, bom prepozno prišla po otroke v vrtec in šolo. Da ne omenjam potem konstantne popoldanske dirke, ko sem dejansko osebni šofer svojih otrok. Natempirani smo na minute, ure, kot bi bili v vojski. Ampak saj še kar gre, ko enkrat padeš v ritem, se čisto dobro izide. Seveda pomagata tudi babica in dedek in zadeva se kar dobro izide.

Potem pa pride junij. Najhujši mesec od vseh. Na začetku šolskega leta misliš, da je september res naporen, da vse uskladiš in da stvari stečejo naprej. Ampak september v primerjavi z junijem ni nič. Junija so na vrsti končni nastopi, kjer pokažejo, kaj vse so se naučili na dejavnostih skozi vso šolsko leto. In če že uspešno uspemo uskladiti datume in ure vseh zaključnih nastopov, se sigurno ne izide več pri ekstra dodatnih vajah pred končnim nastopom. Pred velikim finalom vsi razpišejo še dodatne vaje in na vseh se glasi navodilo: junija so vse vaje obvezne, kdor bo izpustil vajo, ne more nastopiti na končnem nastopu. Saj se šalijo, moj otrok celo leto redno obiskuje vaje, sedaj pa zaradi ene izpuščene ne bo mogel nastopiti. Aja, izpustil jo bo pa zaradi končnega nastopa druge dejavnosti. To je res pretirano, da na koncu vsi tako pretiravajo s temi vajami, saj so imeli celo leto čas se pripravljati na končni nastop, zakaj jih pa začnejo na nastop pripravljati šele en mesec pred končnim nastopom.

Poleg dodatnih dejavnosti pa je tu še šola, ki je tako ali tako najpomembnejša. No, ampak bomo uspešno preživeli tudi junij. In vsakič si rečem, da bo naslednje leto manj dejavnosti. Ampak kaj ko potem septembra, polna energije, spet želi povsod sodelovati. Pa se tolažim s tem, da ji očitno znese. Ko ne bo zmogla, bo pa ugotovila, da vse vedno ne znese. Za enkrat pa res nimam srca, da ji preprečujem, da se ukvarja s stvarmi, ki jo veselijo. Seveda pod pogojem, da je v šoli pridna.