Beli obroč

Nasilje v družini je ponavljajoči se vzorec agresivnega vedenja ene osebe do druge ali več oseb znotraj razmerja. Ni nujno, da je nasilje v družini fizično, lahko se pojavlja v obliki psihične ali čustvene zlorabe, kar je lahko enako uničujoče kot fizično nasilje. Nasilje v družini je v veliki meri nasilje moškega nad žensko, redko je tudi obratno. Najhujše pa je nasilje nad otroki.

V Sloveniji žrtvam kaznivih dejanj pomoč nudi društvo Beli obroč. Za Bibaleze.si je spregovorila njegova predsednica Vlasta Nussdorfer.

Kaj prinaša zakon o preprečevanju nasilja v družini?

Prvega marca letos je minilo eno leto od sprejema zelo pomembnega zakona na področju nasilja v družini. V tem letu so bili sprejeti tudi protokoli, to je postopki za delo različnih institucij, od policije do centrov za socialno delo, zdravstva in šolstva. Zakon je torej tu in spremenil naj bi delo na tem področju. Odgovornost je namreč zelo velika, saj velja, da se čim prej po odkritju nasilja, roki so izredno kratki, institucije med seboj povežejo in začnejo timsko reševati konkreten primer.

Žrtev dobi pri centru za socialno delo »pismo o ogroženosti,« na podlagi katerega ji pripada brezplačna pravna pomoč odvetnika. Ta ji pomaga v skladu z zakonom reševati problem, zlasti pri prepovedi približanja storilca žrtvi, pa tudi pri tožbah za izselitev iz stanovanja. Seveda je predpogoj obstoj nasilja in ogroženost žrtve. Srečajo se tudi z nasilnikom, kajti tudi njega je treba spremeniti, saj sicer prinaša nasilje v nove zveze ali v staro, če se vanjo vrne.

Lahko posamezniki pripomoremo k temu, da bi bilo nasilja manj?

Vsak od nas lahko pripomore, da bo nasilja v družinah manj. Najprej z lastnim zgledom, ki je v tem, da konflikte rešujemo sporazumno in ne z nasiljem. Najprej je beseda, prepričevanje, potem resnejši pogovor in dogovor. Nasilje ne sme biti način reševanja sporov. Naslednja pomoč žrtvam nasilja je razumevanje, pogovor z njimi in iskanje pomoči, pa tudi prijava. Najbolje je, če se žrtev opogumi sama in dejanje prijavi, sicer pa to lahko stori vsak, ki zanj izve.

Kakšni so pravni pristopi, kadar pride do nasilja?

Vsi organi so dolžni takoj ukrepati. Ko izvedo za nasilje, morajo takoj reagirati. Prva sta policija in center za socialno delo, odvisno na koga se ljudje najprej obrnejo. Sledijo timski sestanki s predstavniki šolstva, zdravstva, pa tudi s tožilstvom. Z njihovo pomočjo se naredi načrt pomoči žrtvam. Dela se tudi s storilcem. Torej, vsaka prijava vodi v takojšnje ukrepanje.

Koliko je, statistično gledano, nasilja v Sloveniji?

Točnih podatkov o nasilju v Sloveniji nimamo, saj je nedvomno t. i. »sivo« ali neodkrito polje veliko. Preveliko! Letno je prijavljenih okoli 250 sumov spolnih zlorab nad otroki. Nasilje vedno povzročajo ljudje. Taki, ki se o problemih ne znajo pogovoriti. Najpogosteje se to dogaja doma za štirimi stenami, za nekatere primere pa žal izvemo celo v javnosti. Podrobno, pikantno, celo šokantno, v medijih. Odvisno od ljudi, koliko želijo spregovoriti. Sicer pa so te obravnave tajne. Vse je skrivnost in ostane za zidovi sodišča.

Večina o nasilju molči, če pa ga prijavijo, si ne želijo, da se zadeva javno obelodani. Nenazadnje gre za družinsko življenje in tudi otroke, ki so ob tem zaznamovani. Nasilju običajno botrujeta alkohol in uživanje drog. Najpogostejši so vzorci nasilnega vedenja, ki ga starši hote ali nehote prenašajo na otroke in ti kasneje na svoje potomce. Zato mu včasih pravimo, da je kar dedno.

Otroci so velikokrat tarča nasilja v družini. Kako opozoriti, da bi bili čim manj izpostavljeni?

Predvsem zaradi otrok bi želela, da mediji opozarjajo na nasilje. Vendar ne s pikantmini zgodbami družinskih zgodb, ki sicer pritegnejo bralce in poslušalce, temveč na možnost izhoda, na službe, ki nudijo pomoč. Za zidovi teh domov so namreč nič krivi otroci, ki jih to hudo zaznamuje. Vloga medijev je lahko izjemno pozitivna, vendar je potrebno upoštevati načela tajnosti postopkov, brez imen in podrobnosti ter brez fotografij prizadetih žrtev. Slovenija je majhna dežela, nimaš se kam skriti in nikoli, prav nikoli vaša soseščina ne bo pozabila, kaj vse se vam je dogajalo. Mnoge žrtve imajo zaradi tega hude težave v službi ali v šoli. Če so že trpele in se odločile za prijavo, jim prizanesimo z mučnim izpostavljanjem v javnosti.

O nasilju je treba govoriti, ga preprečevati in pomagati žrtvam. Vse ostalo pa naj ostane delo za organe odkrivanja, pregona in sojenja.