Natašo Tič Ralijan poznamo predvsem kot vsestransko igralko, ki se nam je priljubila tudi preko malih zaslonov. Kljub ljubezni do svojega poklica se je, ko je postala mama, odpravila na porodniški dopust, da bi lahko otroka nemoteno dojila. Ker je tudi njen soprog Gašper Tič igralec, nas je seveda zanimalo, kako jima uspe uskladiti naporne igralske urnike s starševstvom in s kakšnimi izzivi se soočata kot starša dveh šoloobveznih sinov.

Ali je težko uskladiti poklic igralke in materinstvo?

V različnih obdobjih so različne težave. V visoki nosečnosti nisem mogla igrati vseh vlog, potem ko sem rodila, pa sem morala prekiniti delo. Saj sem šla igrat na nekaj predstav, a potem mi je mož vozil otroka, da sem tam dojila. Zato sem si vzela eno leto porodniškega dopusta, česar se nekateri delodajalci niso preveč razveselili. Težava je tudi v tem, da oba delava dopoldan in zvečer in takrat potrebujeva varstvo. Zato imava tabelo, kamor vpisujeva, kdaj ima kdo katero obveznost in kdaj kdo čuva otroke.
Zdaj, ko sta sinova šoloobvezna, se je treba prilagoditi urniku šole. To pomeni, da morava zjutraj prej vstati, čeprav zaradi najinega dela hodiva pozno spat. Pri vrtcu lahko malo pomakneš uro, tu pa ne.

Vam pri tem kdo pomaga?

Da, imamo varuške. Pomagajo pa nam tudi starši, ampak predvsem čez vikend, ko jih peljemo k njim. Do zdaj smo imeli z varuškami veliko sreče.

Kako pa ste jih izbirali, kaj se vam zdi pomembno pri izbiri varuške?

Ko so otroci majhni, se mi zdita pomembni toplina in zaščita, pri večjih pa, da se varuška igra z njimi, da gredo ven, na sprehod … Varuška se seveda ne more usesti v "kafič" in gledati otroke, kako sami skakljajo naokrog. Pomembno je tudi, da se otroci od varuške učijo.
Poleg tega je pomembno, da varuška malo pospravi za sabo, ko jedo, se preoblačijo in igrajo, ne pa, da moraš še pol ure za njimi pospravljati, ko prideš domov ob enajstih ali še kasneje.

Vajina sinova obiskujeta Waldorfsko šolo. Zakaj ste se odločili za tovrstno vzgojo?

Za to šolo smo se odločili, ker je bil prvorojenec žrtev nasilja v koprski šoli. Tam so se tega problema izogibali in se ga še vedno izogibajo. Zato sva se resno posvetila izbiri druge šole in to se nam je zdela najboljša možnost. Zdi se mi, da je treba delati v otrokovo dobro. Moram pa priznati, da ne morem reči "za prmej" ta šola, ampak mislim, da je veliko dobrih reči v takšnem načinu vzgajanja in da bi se po njem morale zgledovati tudi druge šole.
V Waldorfski šoli dajo veliko na kvaliteto bivanja in stik človeka z naravo. Dejstvo, da skušajo otroke približati naravi in naravnemu, se meni zdi fantastično. Seveda imamo tudi mi mobitele, računalnike in televizije. Ampak stik z naravo, da v sebi prebujaš tisto, kar si, ne pa da ti nekdo drug govori, kaj bi moral biti, to se mi zdi zelo pomembno.

Všeč mi je tudi skrb za zdravo prehrano, mesno ali brezmesno. Seveda ni mogoče zahtevati, da bi otroci vedno uživali samo biološko neoporečno hrano, to je zelo drago. To si lahko posamezniki privoščimo doma. Ampak ta skrb se meni zdi zelo lepa. Najlažje je kupiti hamburger in otroka zadovoljiti s "pomfrijem." In potem je seveda težko otrokom ponuditi riževo mleko in bio kosmiče. Ampak vsak korakec, ki ga naredimo, je pa "fajn". Se nam obrestuje. Telo se nam zahvali na drugačen način. Telo je sicer samo lupina, ki smo jo dobili za pot, ampak ni kanta za smeti.

Se vam zdi Waldorfska šola vendarle v čem vprašljiva?

Za zdaj vidimo težave le v tem, da ne moremo vleči vzporednic s tem, kako bi bilo, če bi bil v klasični šoli. Tu je sistem drugačen, uvajanje znanj je bolj postopno in zato se včasih pojavi strah, da otrok ne bo vsega obvladal, saj intelektualizacija nastopi nekoliko kasneje.

Nam zaupate, kakšne vrste nasilje je doživel vaš sin v šoli?

Bilo je v prvem razredu osnovne šole. Tam so bili štirje bratje iz neurejene družine, ki so šli čez mejo dovoljenega in so ustrahovali otroke v šoli. Da je eden izmed njih ustrahoval našega Gala, smo izvedeli po naključju, ko je tovarišica slučajno slišala, da mora Gal v šolo prinesti igrače. Jaz sem doma že prej opazila, da so nekatere igrače izginjale in sem ga celo pohvalila, kako dober je, da je to nekomu podaril. Kasneje se je izkazalo, da je bil prisiljen v to, češ, da ga bodo sicer prijavili policiji. Po tem ni več hotel hoditi na interesne dejavnosti, ki se jih je udeleževal ta deček, vendar ga je ustrahoval tudi na hodniku in na stranišču. Takrat naju je Gal prosil, da ga prepiševa na drugo šolo, midva z možem pa sploh nisva vedela zakaj, ker je bil na začetku šolskega leta tako srečen, da gre v šolo.
Ko je potem tovarišica to slišala in nam tudi napisala v beležnico, pa ravnateljica ni imela posluha za problem in to je bil tudi eden izmed razlogov za našo selitev v Ljubljano in za odločitev za Waldorfsko šolo. Tega na tej šoli ni. Otroci se normalno kdaj stepejo in si ponagajajo, ampak da bi pa nekaj šlo tako daleč, si ne morejo privoščiti.

Kaj bi izpostavili kot najbolj pomembno pri vzgoji otrok?

Najbolj pomembna se mi zdi iskrenost. Da si iskren, tak kot si. Iskren do sebe in do otroka in da priznaš napake. Potem imaš od tega veliko. Takrat ljubezen pride na dan veliko bolj iskreno. Ljubezen ni samo skrb, ampak je povezana z veliko stvarmi. Ljubezen je tudi v razumevanju in v tem, da v nekaterih stvareh stojiš za tem, kar misliš in ne popuščaš. Da stojiš za tem, da otrok ni tvoja last. Jaz temu rečem, da si je otrok izbral to pot, da gre z nami naprej. Vodimo drug drugega.
Pomembno se je zavedati, da se vsi razvijamo. Skozi vzgojo tudi jaz rastem: ne samo vzgajam, ampak sem tudi vzgajana. Seveda moram biti steber in vzor otrokoma. Ampak hkrati sem tudi jaz samo človek, z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Kot takšna se moram sprejeti in se truditi razumeti sebe in otroka. Žali bog, naredim veliko napak, ampak iz njih se učim!

Poleg tega se mi zdi pomembno poudariti, da se včasih v življenju zgodijo stvari, ki so nam namenjene. Pri nas je to družinska bolezen. Tuberkuloza, za katero smo vsi zboleli. Kot starši se žremo zaradi tega in imamo leta in leta slabo vest. Ko sem zbolela, sem tudi dobila to slabo vest, ker sem jih vse potegnila za sabo. Morala sem pri sebi veliko razčistiti in si reči, da je to nekaj za pot, na kateri se učimo. Vse je za nekaj dobro, tudi če se sliši grozno.

Ste si od nekdaj želeli biti mati? Ste to načrtovali?

Ne, v bistvu nisem imela nekih želja. Odločila sem se celo, da otrok sploh ne bom imela, ker je ta svet pregrd. Potem pa sem srečala Gašperja. On je želel imeti šest otrok, jaz nič in potem sva nekako prišla na tri, kar je nekakšna polovička, ustavila pa sva se pri dveh.

Nameravata imeti še enega?

Ne, ne nameravava.

Sta vama otroka zelo podobna po značaju?

Ja, prvi otrok je moje ogledalo. Jaz pa njegovo. Oba sva nagle jeze, zelo hitro se čustveno vpleteva v stvari. Tako da je "fajn," da se učiva drug od drugega.

Je materinstvo spremenilo vaš odnos do kariere, do življenja na splošno?

Ko sem rodila, sem se obakrat temu zelo posvetila. Mislim, da je tako prav, ker sem energijo usmerila nekam, kjer je bila potrebna. Ko sem zbolela, je bilo to malo manj mogoče, ampak sem se trudila, kolikor se je le dalo. Sicer pa se je življenje, seveda, spremenilo. Zdaj, recimo, ko se je začela šola, ne morem predolgo bedeti. Eden od naju z možem mora prej spat in bolj zgodaj vstati. Včasih sem lahko delala do dveh ali celo štirih ponoči. Potem pa ugotoviš, da moraš po malem odtegniti pri otrocih in pri službi. Nesmiselno se mi zdi, da bi se stoodstotno razdajala otrokom, ker sem pač tu še vedno jaz in ker imam svoje želje in potrebe. In čeprav se ne zanemarjam, si pri enih stvareh rečem, da zdaj pač ni čas za to in da bo enkrat kasneje. Za zdaj nam kar dobro uspeva – učim se ljubezni in sobivanja z otroki in z možem. Zmeraj pa pride kakšna nova lekcija.