Toliko vrednot je izpuhtelo že s samo mislijo, da bi brez njega, faktorja lastne dekadence lahko bile močnejše. Nič kaj boljša nisem ne od vas, kaj šele da bi zmogla presegati sebe, sem le replika, grdi zmazek že povedane zgodbe.

Nisem mati, to priznam. Morda pa bi to lahko bila, če bi za tisti čas na svoj svet gledala drugače, če mi oči ne bi venomer prekrivale spake strtih idealov. Živelo je v meni, a takrat zlahka sem bila pozabila, odmislila, se igrala. Kar ne zmorem prijeti, se je zdelo tako tuje, skoraj umazano. Bi bila zmogla objeti to bitjece, bi ga bila lahko ljubila. Še preden srce zakrkne, vam želim podati del svojega sveta, da bi tako kot jaz zmogli razumeti …

Zavita v črnino, betežnost, nič si z visokimi usnja polnimi čevlji gradim osebnost daleč od vzorov, ki jih vidim doma. Tako srečna bi morala biti, ko bi le sprejela. Težko je biti in ostati moja mati. Ne le ljubezen, veliko več mi je dala. Mnogo bitk premagala namesto mene, a sem se vendar izognila nje dotiku, morda zaradi sramu, morda zato ker sem vendar drugačna. Želela bi spoznati moč tolikšne ljubezni, se pretvarjati, da mi je lice pogladil metulj, čeprav je bila to le otroška roka. Se zavedaš mati moja … vse preveč mi pomeniš!

Slabo mi je … jokati ne zmorem … smrad se širi od moje duše, ki tako plehka je bila pozabila na vse lepo, kar mi je bilo podano. V trenutku, ko sem izvedela, da mojo esenco zapolnjuje še nekdo drug kot jaz, sva tako jaz kot moje ime postala sebična. Izrinila sva plod iz mene, se obljubila nesreči in zgolj tiho jokala. Ne bom se opravičevala za svoje dejanje, čeprav sem velikokrat iskala izgovore. Bila je droga, bilo posilstvo, jaz pa sem svoj um lahko prisilila v pozabo … razum mi je žal ostal. Zavedam se, se res? Zakaj? ... sled krvi, kakorkoli že banalno, ni zlagano … če bi zmogla, bi te ljubila, a za tvoj svet z menoj … vdala sem se strahu!!!

Kdo mi bo zmogel odpustiti, mar ječim za odpuščanjem? Nekoč znova se nasmehnem, nekoč znova si dovolim ljubiti, si ustvariti družino. Ne po sliki moje mame, to bo moje prelepo platno. A vendar sedaj, ko vnovič vem, kje so moje sanje, potezam tvojim, draga mami, sledim, zaradi te topline zmorem držati čopič, svinčnik, pisalo … amulet … potrebujem te in hvala, ker me ob vsej krhki norosti ne puščaš same.

Za mojo ljubljeno mami: tvoje oči se iskre skozi vrzeli moje duše, ob pogledu nate svoj zid zamolčim, bili sva z roko v roki senci … hvala, za nasmeh, moj iskreni emblem …