Britanca Rob in Pamela Murphy sta pred skoraj šestimi leti poletje preživljala v francoskih Alpah. Pamela je nekega dne šla sama na kolesarjenje in očitno padla, česar se sicer ne spominja. Ležečo ob kolesu jo je našla medicinska sestra Isabelle Bonnard, ki je pozneje povedala, da je imela Pamela na glavi še vedno čelado, ni imela vidnih poškodb, razen nekaj prask po rokah in obrazu, kolo pa ni bilo poškodovano. Ko jo je poskusila spraviti k sebi, ni bilo odziva – Pamelin padec je bil tako hud, da je padla v komo.

Luknje v spominu

Zdravniki so Robu povedali, da se njegova žena morda nikoli ne bo zbudila iz kome, če pa se bo, bo imela hude posledice, tako telesne kot tudi duševne. Ob padcu je namreč z glavo tako močno udarila ob tla, da so ji možgani udarili od eno stran lobanje, pri čemer se posledicam skoraj ni mogoče izogniti. Po približno treh tednih so jo iz Francije s helikopterjem prepeljali v bolnišnico Sv. Petra v Chertsey. Ves ta čas je bila Pamela v komi, dihala pa je s pomočjo posebne naprave.

V naslednjih tednih se je začela zavedati sveta okoli sebe in se sporazumevati z mežikanjem, nato je po dolgih tednih terapije začela govoriti in tudi hoditi. “Vendar se tega še vedno ne spominjam,“ pravi 41-letnica. Rob jo je obiskoval vsak dan in s seboj vedno pripeljal obe njuni hčeri – sedaj devetletno Lizzie in tri leta mlajšo Catherine. Pameline luknje v spominu pa so povzročile, da se je starejše hčere spomnila, mlajšo pa je pozabila.

Ni se spominjala nosečnosti

“Vsakič, ko sem pogledala Catherine, sem se spraševala, zakaj je tam. Roba sem potiho spraševala, kje je dekličina mama in vsakič znova mi je povedal, da je moja. Razkritje me je vedno šokiralo, saj se preprosto nisem spominjala, da bi bila kdaj noseča z njo, jo rodila ali dojila.“ Ko se je zgodila nesreča, je bila Catherine stara komaj osem mesecev in je na srečo že jedla gosto hrano.

Pamela se je močno trudila, da bi se spomnila rojstva drugorojenke in njenih prvih nekaj mesecev življenja, vendar se nikakor ni mogla in se jih še vedno ne. “Spominjam se vse o Lizzie, vendar ničesar o njeni sestri Catherine. Bila sem zelo razočarana, saj Catherine nikoli nisem prepoznala, ko je prišla v bolnišnico in mi je Rob vedno znova moral razlagati, da je moja.“ V bolnišnici je Catherine praznovala tudi svoj prvi rojstni dan, vendar je tudi takrat Pamela svojega moža vprašala, zakaj je dojenčica tam.

Pomagale prijateljice

Sčasoma, ko jo je vse pogosteje videvala, jo je le vzljubila. “Začela sem verjeti, da je moja, vendar sem občutila tudi krivdo, ker se nisem spominjala, kako sem jo rodila. Skupaj sva se hihitali, hranila sem jo in počasi se je med nama stkala pristna vez,“ se spominja Pamela. Pri tem so ji pomagale tudi prijateljice, ki so slišale za njeno izgubo spomina.

“Zelo rada pišem spletni dnevnik in ko se je približeval moj porod in v mesecih po njem sem veliko časa preživela tako, da sem prijateljicam o svojem veselju in težavah pisala po elektronski pošti.“ Njene dopisovalke so vse njene spletni pogovore iz tega časa pospravile v “spominsko skrinjico“, ne manjkajo pa niti fotografije Pamele in njenih hčera.

Ko je bilo Catherine komaj nekaj tednov, je Pamela svojim prijateljicam poslala sporočilo z naslovom Catherine govori: “Začela je gruliti in grgrati in mi pošiljati mokre poljubčke, kar je zelo prikupno.“ Ko je bila Catherine stara pet mesecev, pa je zapisala: “Najraje sedi v mojem naročju in se ziba naprej in nazaj. Če jo posedem z obrazom, obrnjenim proti meni, jo primem za prstke in ji pojem, je presrečna.“ Spletna pošta je res pomagala, da je Pamela lahko podoživela tiste pomembne dni.

Končno domov

Počasi so Pameli tudi dovolili končati z rehabilitacijo in doma je lahko preživela več časa. Marca 2006 se je za stalno preselila nazaj in leto pozneje začela za polovični delovni čas delati kot profesorica geologije na univerzi Kingston. “Še vedno sem telesno prizadeta. Moja desna roka in noga ne delujeta pravilno in na desno oko ne vidim najbolje. Tudi moj glas mi zveni čudno, kot da besed ne izgovarjam pravilno. Vendar sem sama sebe vedno rada spodbujala, zato sem se aprila 2006 odločila, da spet začnem teči.“

Sedaj dela štiri dni na teden, ko sta hčerki v šoli, in en dan posveča treningu. “Preostanek časa sem samo mama. S Catherine sva si tako blizu, kot sva si le lahko. Osredotočava se na oblikovanje novih spominov, ne skrbi naju za tiste, ki sva jih izgubili. Vsako noč ji moram prebrati pravljico za lahko noč in pred fotoaparatom je prava mala manekenka.“

Na obletnico nesreče se Pamela vsako leto vrne v bolnišnico, kjer je okrevala, da se zahvali osebju in sama sebe opomni, kakšno srečo ima, da je še živa.